Na Mrzli vrh ( 987m) z Govejka


Pogled skozi okno: belina, gosta megla, ne, v takem me pa ne potegne ven. Brkljam po stanovanju, vsake toliko časa stopim k oknu in upam, da se bo megla razkadila.

Pa mi nenadoma pride na misel, da je pa kje višje mogoče sonce. Kam blizu bo treba, ker se dnevi hitro krajšajo. Malo še cincam, ali bi šla z avtobusom ali z avtom; odločila sem se za slednjega. Na Govejku sem ga pustila in se veselo zakadila v klanec. Aha, že pod Razpotjem se je posvetilo skozi meglo - lep sončen dan se je obetal. Po rosnih senožetih so se pridno pasle krave, očitno jim paše hladna in sočna trava. Občudovala sem bleščeče glavice rosnih cvetov, se čudila kako natančno so na tankih nitkah pajčevine nanizane rosne kapljice. Mojster pajek je spretno prepletel svoje niti med steblikami. Le kje se zdaj skriva? V ljubi mir se zadere vrana, jezna, ker je morala odleteti od svojega obroka na pašniku. Po cesti in v travi vabijo tepke, kakšna med njimi je že omedena, sladka in sočna. Tudi admiralu so bile všeč, metulju, ki se jeseni rad »pase« po (tudi gnilem) sadju. Jabolka, najbrž bobovci, so trda kot kamen, tudi kakšen oreh zahrešči pod nogami. Letošnja jesen je bogata s sadjem. Na soncu je prijetno, ko pa cesta zavije v gozd, hladno zapiha. Temno zelene smreke, vmes nekaj borov v svetlozelenem, trepetajoči rumeni listi brez in trepetlik, v vseh odtenkih toplih barv odete bukve, dolgočasno javorovo listje, ob robovih jas pa rdečeplodne jerebike in mokovci; narava vabi na jesensko razstavo. Ko se cesta končno prevesi navzdol se med drevjem pokažejo prve hiše. To bo pri Srnačanu. Lajajočemu psu se ognem čez travnike, previdno preizkušam električne pastirje, otresam mokroto s trav in se tolažim, da bo že sonce posušilo hlače, v čevljih pa bo še dolgo cmokalo.

Ledinske Krnice, ljubko vasico krasi obnovljena cerkev sv. Ahaca. Pokukam skozi priprta vrata in vstopim v čedno notranjost: pobeljeno, obnovljen tlak, klopi, oltarji, kor.

Pozdravim se s postavnim Ahacem v glavnem oltarju in nadaljujem v Korita, kar po asfaltu, ni mi znana kakšna stezica. Okrog mogočne lipe se drenjajo hiše, pravijo, da so izpostavljene streli. Nad vasjo so pašniki, ovce so pridirjale k ograji v upanju, da bodo dobile kakšen priboljšek. Sonce je prijazno grelo, bujnim belim oblakom se nikamor ni mudilo. Pod kuliso pobeljenih gora se je leno premikala megla in se izmikala soncu, ki jo je neusmiljeno sušilo. Kolovoz se je vil med z orlovo praprotjo poraščenimi bregovi. Nad rjasto preprogo so se belila vitka debla tankolasih brez, po obronkih so rdeli grmiči borovničevja - razkošje barv. Pri Cornu, tistem, ki je postal slaven zaradi (prvega?) šova Kmetija, je mirno, ponjava ob hiši pove, da je v njej mlada družina z otroci. Na pokošenih strminah nad hišo vabijo dežnikarice. Ko prisopiham na greben, po katerem pripelje označena pot iz Žirov na Mrzli vrh, me ustavi pogled na Žiri, na gričevje naokoli, raztresene domačije, za njimi v nebo bodejo sneženi velikani Kamniških, na vrhu pa še Julijskih Alp. Na Kočo na Mrzleku gledam zviška in se čudim, da od tu sploh ni videti hude strmine, ki te spne k njej od mejnika rapalske meje ob cesti. Z višine je vse drugače: Gradišče s Tv pretvornikom in temne smreke Sivke so čisto blizu, čez Bevkov vrh gledam v Porezen in zaobljene vrhove Blegoša, Starega in Mladega vrha, sonce radodarno greje prisojne vasi po pobočjih, tudi iz najbolj globokih kotlin je popivnalo megle. Kakšen dan, kako mirno in tiho je. Mislim, da je prvič, da me na Mrzlem vrhu ni zeblo. Krave so polegle po travi in prežvekujejo, niti teličkom se ne ljubi premakniti, ko korakam mimo. Za Vodičarjevo štalo se nekaj gradi, na križišču pri kapeli me vabi klopca, a jo maham kar po asfaltu do Šuštarčkove jame. Tam je že od nekdaj blizu v Ledine. Cerkev sv. Jakoba je v zidarskih odrih, okoli spomenika padlim se nekdo trudi z urejanjem, Jurečeva šupa mi zbudi lepe spomine na oglede in dogodke v njej. Pa je vas za menoj, čez hribček za hip zagledam zvonik svetega Ahaca, potem pa krenem po vijugasti cesti skozi Snežeti. Na dnu strmega klanca je bila včasih kasarna, zadružni dom je videti zapuščen, Na kluk se pa tudi nič ni dogajalo. Torej brž v avto in domov. Če ne štejem časa, ko sem se grela na soncu, sem za hojo rabila tri ure in pol. Verjemite, nič se mi ni mudilo. Mislim, da bo ta krog lepo narediti tudi v snegu. Da bi le ostali zdravi …in zadovoljni. Toliko lepega je okoli nas!



Tinka Gantar