Spomini na Janeza Jerama


Spomini na Janeza Jerama (27.12.1914, Podjelovo Brdo – 14.1.2007, Idrija)

Dragi Janez, s hvaležnostjo v srcih in ponosom nadaljujemo tvoje planinsko delo, ohranili te bomo v trajnem spominu….To so besede, izrečene nad njegovim grobom. A nas, ki smo ga poznali in ki se ga še spomnimo, je vedno manj.

Premlada sem (!!),da bi se spominjala časa od 1950 do 1960, ko je bil predsednik PD Idrija. Kot je zapisano, je društvo v tem času zgradilo dve koči: na Javorniku 1952, na Hlevišah 1955. V tem obdobju so v bivših italijanskih kavernah na Sivki uredili zavetišče., delovalo je tudi zavetišče na Jelenku. Če pomislimo na takratne razmere: brez avtobusnih zvez, komaj kakšno osebno vozilo, delavni teden je bil dolg šest dni, pomanjkanje materiala… No, manjkalo je vsega, a bilo je veliko navdušenja, prostovoljnega dela. V novičkah, ki jih je Jeram pisal v Planinski vestnik je navedel, da so vse štiri postojanke »izkazale din 270 711.- dobička.« On je bil tisti, ki je leta 1956 dal pobudo za ustanovitev Mladinskega odseka pri planinskem društvu, ki od takrat neprekinjeno in uspešno deluje.
Tudi po končanem predsedovanju ni prenehal s planinstvom. Rad je vodil izlete v okolico Idrije, posebno na svoje rodno Cerkljansko. Takole se ga spominja Rafko Terpin v svoji knjigi Klanec do doma. Hladnikovše, Idrijske Krnice 48: Hišo sem spoznal po 1950. letu. Takrat je mularijo vodi na Jelenk Janez Jeramov…Janez je z domačimi vedno kakšno zinil. Potem smo šli pod štalo, mimo mladih kopriv nas je vlekel, vse bližje nebu in planinam. Strašno smo ga spoštovali. Na skali za štalo nam je zmeraj pokazal prve šope avriklja.
Dokler je bila fotografija črnobela, je veliko slikal. Pisal je planinsko kroniko, 40 let. S svojimi prispevki je iztrgal pozabi razne dogodke. Tudi na cerkljanskem radiu se je oglašal. Bil je med njegovimi ustanovitelji in prvi terenski novinar. Kako sem ga kot »vunajna« spoznala? Seveda na izletih, ki jih je vodil. To so bila moja prva srečanja s svetom grap, raztresenih domačij, svetlih razgledov s slemen, poslušanja zgodb o usodah ljudi in domačij. Z rahlo tresočim glasom je pripovedoval. »A veš, od tu je pa doma žena od tega in tega, ki dela tam in tam….Ne, ne ta, ampak tisti, ki je …« Vedno sem slišala kaj novega. Potem smo postali sovaščani v Sp. Idriji. Srečevali smo ga navsezgodaj, ko je prihajal iz trgovine, oblečen večidel v pumparice, karirasto srajco, če je bilo hladno še v zeleno jopo. In s platneno kapo s «šiltam« na glavi. »Kako je, a sta bila kje?« Pa smo kakšno rekli, hribovsko, seveda! Ne bom pozabila, kako mi je bilo nerodno! Bila je proslava v dvorani v Sp. Idriji. Polna je že bila ljudi. Iz sprednjih vrst mi mala Irena miga in kaže proti Jeramu. Ker nisem razumela njenih signalov, je »zašepetala« čez par vrst:«Mami, poglej, danes pa Jeram ni v pumparcah!« Včasih( premalokrat) sva prišla na obisk. Rad je pokazal fotografije, imel je svojo temnico. »Tudi slikal bi na platno, a nimam časa,« je potožil, ko je kazal sliko farne cerkve. »Žena je bolna, sinu, ki gradi hišo, pomagam po svojih močeh. O, klekljati znam, še žena me pohvali, da lepo. Pa kroniko društva bi rad napisal. Gradiva je veliko, urediti ga bo treba.« Ni mu uspelo. Gradivo čaka; preden sta z ženo šla v dom starih v Idrijo, ga je izročil Mestnemu muzeju.
Potem sva se srečevala v Idriji. Korajžno jo je mahal v Kavarno, tam se je enkrat tedensko srečeval s prijatelji in so kakšno rekli. »Kako je v domu?« sem ga vprašala. »Krasno, kakšna škoda, da nisva šla že prej.«
Občina Idrija mu je leta 2001 podelila občinsko nagrado za življensko delo za izreden prispevek skupnosti. Za svojo 90 letnico in ob 100 letnici PD Idrija leta 2004 je prejel najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije - svečano listino, za svoje delo in prispevek planinstvu. Prav lahko da sem izpustila kakšno nagrado.
Janez mi ne bi zameril, ne zamerite mi vi. Moj namen (in tudi obljuba) je bil le malo osvežiti spomin nanj.



Tinka Gantar