markacist

Kaj delajo naši markacisti..

Stane Štucin

MARKACIJSKI ODSEK

Markacijski odsek je ena od vej dejavnosti pri PD Idrija. Smo skupina prostovoljcev,ki v dobrobit društva in ljudi, ki se podajajo v naravo, skrbi za čiščenje, nadelavo in označbo planinskih poti. Smo ljubitelji gora, planin in neokrnjene narave. Imamo globok čut in spoštovanje do vsega prvobitnega, zato delujemo naravovarstveno.

Po stažu in aktivnosti smo mladoletni. Zametki organiziranega pridobivanja znanja segajo desetletje nazaj, ko je naš prvi član samoiniciativno opravil potrebna znanja in si pridobil

naziv MARKACIST. Dve leti zatem sta še dva člana našega društva uspešno opravila tečaj za markaciste, ki ga vsako leto organizira Komisija za planinska pota pri PZS. Kot trojka smo ekipno že lažje delovali in načrtovali akcije markiranja. Ker so bila pred nastankom našega odseka sušna leta markiranja poti, so nas čakale velike naloge. Povsem nov in poenoten način markiranja, ki mora zadostiti predpisom in splošnemu izgledu, je zahteval globoke posege.

Osnovni znak, s katerim označujemo poti, je Knafelčeva markacija. To je rdeči krog z belo vsebino, ki je v rabi že osemdeset let. Pri Komisiji za pota PZS potekajo prizadevanja, da bi ta znak zaščitili, to pa zato, ker se vzporedno z našim znakom pojavljajo divje markacije v vseh mogočih barvah. Razne lokalne skupnosti in društva si namreč izmišljajo nove označbe, ki planince zavajajo in begajo. Novost označevanja je tudi nova smerna tabla, ki na križiščih planinskih poti opozarja na smer, dolžino in težavnost poti.

Iz zgodovine društva vemo, da so že prvi idrijski planinci do leta 1914 pridno markirali poti na bližnje hribe. Po drugi svetovni vojni, ko so oživili planinstvo, so že markirane poti obnavljali in markirali nove. Iz razvejanosti planinskih poti na našem terenu je razvidno, da je bilo označenih poti več kot danes in da so bile dobro označene.

Pri markiranju Slovenske planinske poti (SPP), ki poteka tudi po ozemlju naše občine (z Bevkovega vrha preko Sivke v Idrijo in na Hleviše ter skozi Mrzlo Rupo na Golake), je pred petdesetimi leti sodelovalo tudi PD Idrija.

Zahtevnejša naloga pa je bilo markiranje Idrijsko-cerkljanske planinske poti, ki povezuje obe občini in je zelo domiselno speljana. Zamisel o poti, ki naj bi vodila po vrhovih in zanimivih točkah naše občine, je dolgo tlela med idrijskimi planinci. Ob 75-letnici PD Idrija (1979) pa je bila pot uradno odprta.

Danes imamo poti za označevanje znatno manj, je pa zahtevnejše. Ker smo markacisti tako maloštevilni, smo opravljali samo nujna dela. Poti na področju Javornika pa so z novonastalim društvom Javornik prešle v njihovo upravljanje, kar je za nas velika razbremenitev. Kanček upanja na izboljšanje razmer pri naši dejavnosti nam je dalo preteklo leto. Trije člani našega društva so si na tečaju pridobili naziv markacist in tako bomo lažje opravili vsa dela (dve ekipi).

Mnogi našega dela ne poznajo in nas večkrat zamenjujejo z gozdarji, ki beležijo drevesa za posek. To nas ne moti, saj svoje delo opravljamo z veseljem in v korist drugih in seveda prostovoljno.

Ko sva pred leti z Ivanom markirala planinsko pot iz Idrije proti Hlevišam, naju je mož, ki je prihajal iz Idrije, vprašal, kaj sploh delava. Ko sem mu pojasnil najino početje, ga je zanimalo: ,,Koliko pa vama za to plačajo?˝ Ko mu pojasnim, da to delava za PD povsem brezplačno, je vzkliknil: ,,Takih ljudi, kot sta vidva, pa ne delajo več!˝

Naše poti ne segajo v visokogorje. Niso pa zato nič manj zanimive. Imamo namreč edinstveno lego z reliefno zelo razgibanim terenom. Vse polno je hribov, vzpetin, grap in globač, vse pa močno poraščeno.

Kot protiutež Slovenski planinski poti se je na novo porodila še ena pot, ki tudi preči Idrijo. To je povsem na novo v letu 2002- Mednarodnem letu gora-osnovana pohodniška mednarodna alpska pot, tako imenovana Via Alpina, ki povezuje osem alpskih držav. Prične se v Trstu in preko Nanosa, Hrušice in Javornika doseže Idrijo. Po trasi SPP se nadaljuje v visokogorje, v Ratečah pa zapusti našo državo in se preko Avstrije, Liechtensteina, Švice, Nemčije in Francije zaključuje v Monaku. Sklada se z duhom nove povezave in razširjene Evrope ter ožje - alpskih dežel.

Grenak priokus našim prizadevanjem za čim boljšo povezavo gorskih sistemov s potmi je grožnja nekaterih struktur v naši družbi, da preprečijo oziroma prestavijo grebensko označeno planinsko pot preko Golakov. Po petdesetih letih sožitja na tem terenu med gozdarji, lovci in planinci sejejo razdor. Nerazumevanje do nas gornikov se kaže tudi s strani novonastalih lastnikov zemljišč. Upajmo, da se bodo z novo urejenim katastrom planinskih poti stvari uredile.

Da je društvo uspešno, mora vsak odsek prispevati čim več. Markacisti se trudimo, kolikor moremo, žal pa v svojih vrstah pogrešamo mlade. Marsikaterega planinca privlačijo brezpotja, tudi mene, a nevarnosti so na njih večje in kot markacist take obiske narave odsvetujem. Društvo ima dovolj organiziranih in pestrih izletov za vsakogar, kjer vsak pohodnik ob varnem vodenju vodnikov in poznavalcev narave dobi tudi potrebna znanja o naravi.

Svoje delo jemljemo zelo resno, da pa je humor prisoten tudi v naših vrstah, kažejo naslednje prigode:

Ko smo markirali planinsko pot na Jelenk, je Jože Vončina, ki je hodil prvi, delal bele kroge visoko na drevesa. Janki Klemenčič, ki je bil precej manjši, ni dosegel bele oznake, zato je rdeči kolobar narisal precej nižje. Ob povratku sva kompromisno markacijo narisala nekje v sredini.

Pri obnavljanju markacij proti vrhu Jelenka dospemo do kmetije v Hladnikovš. Pri zidani kašči tik ob poti bi na vogal kazalo narisati markacijo, toda vogal so zakrivala kasneje dodana lesena drsna vrata. Poskušam in vrata se lepo odpro, hkrati pa se na zidu vogala pokaže čudovito ohranjena markacija. Smo v dilemi, ali pustiti vrata odprta ali pa … Tega nam na tečaju niso pojasnili, s kakšnim znakom naj označimo, če se markacija skriva za vrati.

Naša ekipa se po opravljenem barvanju vrača po stezi in spotoma popravlja morebitne napake na markacijah. Ustavim se pred lepim bukovim deblom, na katerem sta se od sveže narisane markacije od zunanje rdeče barve spustili kaplji v obliki nog. Ker sem vedel, da je to markacijo barval kolega, mu pravim: ,,Glej, ta ti je pa skoraj shodila.˝ ,,Pretiravaš,˝ pravi, ,,glej, koliko ima še do tal.˝

Z markiranjem nove evropske poti prispemo do Idrijskega Loga. Pri Nagodetovih s kanglico in čopičem stopim v vežo in pozdravim. Ko se na vratih pojavi gospodinja, vprašam: ,,Želite, da tudi vam kaj pobarvamo.˝ ,,Ne, ne,˝ pravi gospodinja, ,,mi vse sami barvamo.˝ ,,Ampak mi bi vam vseeno vogal hleva in pa lipo malo pobarvali.˝ Zagleda se v kanglico, jaz pa jo poprosim za dovoljenje, da narišemo markacijo. Od srca se je nasmejala in priznala, da je zadevo vzela povsem resno. Odhitela je po fotoaparat in napravila spominski posnetek.

Za zaključek še sklepna misel. Markacisti imamo na planinskih poteh prednost, in sicer v tem: Če markacij ni, jih preprosto narišemo in gremo dalje.

Ta zapis je zmarkiral markacist Stane Štucin.

 
     

eXTReMe Tracker

Vsebina:
Idrijsko-cerkljanska planinska pot
Domov , Prvih 100 let , Koča na hleviških planinah , Kontakti , Fotografije . Članki , Mladinski , Alpinistični odsek , Izletniški , Markacijski odsek ,