Porezen - Vrh Ravni - Zakojca 2 uri 45 minut

Z vrha se po zahodnem grebenu spušča steza na Mali Porezen in še naprej do Prehoda. Od tu nas mulatjera popelje nekaj deset metrov navzdol po pobočju do steze, ki zavije desno na Jamo. Z omenjenega sedla se vidijo na desni posamezne vasice in zaselki v Baški grapi ter jasno izražena Zakojca, rojstna vas Franceta Bevka, na levi je nam že znana Cerkljanska. Steza pelje zložno po grebenu mimo obnovljenih planšarskih hlevov planinskega pašnika Otavnik ter se spusti do lovske koče LD Otavnik. Pod kočo se spustimo na kolovoz in sledimo markacijam, ki nas peljejo na Vrh Ravni. Pod nami je vas Jesenica, kjer je ob glavni cesti postavljen visok spomenik iz hrastove oblovine, posvečen 97 borcem in aktivistom, ki so jih Nemci ujeli v zadnji ofenzivi na Poreznu in 25. marca tu postrelili, pa tudi 24 padlim borcem in žrtvam vojne iz tega kraja. Mi pa tu zavijemo desno navzdol proti Zakojci po makadamski cesti skozi bukov gozd. Ko pridemo iz gozda v vas, zavijemo v križišču levo, pri naslednji hiši še enkrat ob kozolcu levo čez travnik do kmečkega turizma Flander. Pod hišo se spustimo po dolinici do Bevkove domačije (smerokazi). Pri Korenincu (Zakojca 8) dobimo žig in se vrnemo do Flandra.

Zakojca je najbolj poznana po pisatelju Francetu Bevku, ki je bil tu rojen leta 1890. Sedaj je v njegovi domačiji na ogled stalna zbirka.

Zakojca je tudi izhodišče za ogled znane Zakojške grape, naseljene v času kmečkega punta na Tolminskem sredi 16. stoletja. Nekoč močne kmetije Grapar, Vasaj, Mušč, Obid, Camarija… so danes le še nema priča nekdanjega bogastva. Izredno sposobni gospodarji so izkoristili vse naravne danosti zaprte doline divjih grap, rodovitnih polj in mogočnih gozdov. Številni potoki so dajali električno energijo, poganjali vodne žage in mline. Na polju so pridelali praktično vse za domače potrebe. Med seboj so bile posamezne kmetije povezane s kolovozi. Za dostop v Zakojško grapo so imeli urejeno pot preko planine Otavnik.

Zakojca – Kojca – Reka 4 ure

Iz vasi se čez pašnike in manjše smučišče ob žicah električnega pastirja povzpnemo naravnost navzgor, nadaljujemo po okljukah do gozda, zavijemo desno na stezo, ki nas skozi bukov gozd pripelje pod vznožje Kojce. Tu se priključimo poti, ki pripelje z Vrh Ravni in Orehka ter nadaljujemo po grebenu do 1303 m visokega vrha, kjer je na zahodni strani pri skali vpisna knjiga in žig .
Gora, ki ima s svojo odmaknjeno lego na meji Cerkljanske in Tolminske le maloštevilne obiskovalce, si tega prav gotovo ne zasluži. Z vrha je zelo lep razgled. Nekako do višine 1000 m je Kojca poraščena z visoko rastjo, proti vrhu preide v grmičevje, tu in tam se dviguje osamljeni vetrovnik. Zaradi karbonatne podlage se izvirki pojavljajo šele nizko v pobočjih, na travnatih jezikih tako bujno uspeva svojstvena flora, zlasti šmarnice, v pozni pomladi pa bogato zacvetijo perunike (tudi sibirske). Z vrha se vrnemo po grebenu do križišča, kjer zavijemo desno in sledimo stezici, ki nas kmalu pripelje do ceste Zakriž – Bukovo in spominskega obeležja iz NOB. Markacije nas usmerijo po kolovozu navzdol na planoto Rodne, kjer skrene desno na razgleden greben, po katerem pridemo do razgledne domačije Na Vrtači. Od tu se pot naglo spusti v Orehovsko grapo k Drvovškarju. Svet je pust, slabo rodoviten, saj dolomitna podlaga daje le tanko plast peščene zemlje. Po grapi pelje ozka cesta do Idrijce, kjer je tik glavne ceste Idrija – Tolmin zaselek Reka, kraj, kjer se naša pot sklene.