Idrija

Idrija leži v kotlu ob sotočju Idrijce in Nikove. V času, ko so imele Sp. Idrija (nekdaj Idrija), Cerkno in vasi po planotah za sabo že večstoletno zgodovino, o naseljenosti idrijskega konca ne vemo ničesar. Po legendi je živo srebro leta 1490 odkril škafar.
Najstarejši podatki o rudniku so v čedajskem mestnem arhivu. Tam je med drugim zapisano, da je skupina rudarjev septembra 1493 dobila dovoljenje za izkoriščanje rudišča. Leta 1500 so že kopali rov pod Prontom in 1508 v globini pod Trgom sv. Ahacija naleteli na bogato žilo. Od takrat do aprila 1977 je rudnik neprekinjeno obratoval.
Večstoletni gospodarski in tehnični razvoj rudnika je seveda dokaj pisan. Do leta 1580, ko ga je nadvojvoda Karel Habsburški podržavil, so ga izkoriščale privatne rudarske družbe. V državnih rokah je ostal do 1940, ko ga je italijanska država prodala zasebni firmi Monte Amiata.
Prva dela so bila pod današnjim Prontom ter so se v teku stoletij širila v globino in proti jugovzhodu. Hitrejši ali počasnejši gospodarski razvoj je bil odvisen od boljše ali slabše prodaje živega srebra na svetovnem trgu.
Rudnik je slovel po tehnični urejenosti, vedno je veljal za enega najmodernejših v Evropi. Tudi idrijski rudarji so bili daleč naokrog znani kot pridni delavci, ki se znajdejo pri zelo različnih opravilih.
Leta 1838 je rudnik dobil prva parna stroja na Slovenskem. Uporabili so ju za pogon črpalk v izvoznih jaških. Leta 1874 so prvi na Slovenskem začeli s poskusnim strojnim vrtanjem. Rudo so v začetku dvigali iz jame s škripci, pozneje z gepli, ki jih je gnala živina. Že zelo zgodaj so v Idriji uvedli pogon z vodnimi kolesi. Prvi parni stroj za dvigalo so postavili 1871, prvi električni stroj pa leta 1912 na jašku Frančiške. Prvo elektrarno pod Pečnikom v Sp. Idriji so zgradili 1903. leta. Istega leta je začela voziti rudo iz Bašerije električna lokomotiva, ki je služila do leta 1957, ko je prevoz prevzela moderna žičnica. Že leta 1596 so del Idrijce speljali od jezu pri Kobili po rakah, 3440 m daleč do rudnika. Ta voda je dolga stoletja gnala velika vodna kolesa (kamšti) pri Barbarinem in Terezijinem jašku, naprave v Bašeriji, rudniški kovačiji, nazadnje še rudniška mlin in žago.
Jamski, topilniški les, tudi drva za kurjavo so plavili po Idrijci (Belci, Kanomljici, Zali) s pomočjo najprej lesenih, potem pa zidanih klavž, ki so ohranjene in so danes skoraj vse lepo obnovljene. Kar tri (Belške, Putrihove in Idrijske) ležijo v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Pri njihovi izgradnji je bil najzaslužnejši domačin Jožef Mrak (Idrijske klavže – 1772).
Tudi razvoj tehnologije pridobivanja živega srebra iz rude je bil skozi stoletja zelo pester. Sprva so rudo žgali v preprostih kopah, izgube so bile strahovite. Le kmalu (16. st.) so prešli na žganje v glinastih posodah, izdelanih na Škofjeloškem. Žgali so na odprtem, v naravi, najprej v sami Idriji (v Šintariji, Cegovnici, Ljubevču, Češnjicah), le kmalu pa izven mesta, ker je bila lesna zaloga v kotlini izčrpana. Dolina je bila posekana in gola. Šli so torej za lesom v Čekovnik, Kanomljo in proti Spodnji Idriji. Najbolj odmaknjeni žgalni prostori so bili (v 17. st.) iz mesta oddaljeni sedem kilometrov. V tistih časih so bili z živim srebrom močno zastrupljeni nekateri naši gozdovi in potoki v njih. Teh starih grehov se ne da popraviti.
Tehnologija se je od 17. st. naprej močno spreminjala. Bašerija (pralnica in prebiralnica rude, kjer so bile zaposlene tudi ženske in baje celo otroci) je služila do 1957. leta. Sredi 19. st. so postavili jaškaste peči. V topilnici, ki so jo 1870 začeli seliti s Prejnute na Brusovše, so po 1960. začeli uvajati najmodernejše rotacijske peči. Delovale so do konca, zadnja je ugasnila 1974.
Idrijska kotlina je bila do golega posekana tudi v času 1. svet. vojne. Takrat je mnogo rudarjev redilo kravo, krmo zanjo so običajno prinašali iz odročnih rovtov.
Še po letu 1945 je po bregovih stalo precej starih knapovskih hiš, tako značilnih za staro mesto. Rudarji so si v teku stoletij izoblikovali prav posebno stanovanjsko hišo, ki pa jo je čas po drugi svetovni vojni odpisal in zanemaril.
Še po drugi svetovni vojni so rudniška poslopja stala dobesedno v mestu, po bregovih pa je bilo potaknjenih nekaj sto lesenih, z apnom prebeljenih, knapovskih hiš. Rudnik si je pod Avstrijo zelo prizadeval za čeden izgled svoje arhiekture, to skrb pa je po 1945. letu precej opustil. Proizvodne stavbe so po 1960. letu začeli seliti na mestno obrobje (Brusovše). Dolina je bila prepuščena mestu, ki ni znalo poiskati vezi z večstoletno tradicijo idrijske stanovanjske hiše, ki se je skozi zgodovino nedvomno izkazovala s svojo lepoto in uporabnostjo. Ohranilo se je staro mestno jedro pod gradom in oba trga, vse ostalo je bilo nadomeščeno s tujo novogradnjo. Stara stanovanjska, a tudi rudniška gradnja nista v novi Idriji pustili vidnih sledov.
V Idriji je iz starih časov vendarle ostalo nekaj znamenitih stavb. Grad Gewerkenegg je bil zgrajen v letih od 1522 do 1532. Služil je kot stanovanje rudniškega upravitelja in shramba pridobljenega živega srebra. Danes v njem domujeta Mestni muzej in Glasbena šola. Magazin so postavili v letih 1768 -69, v njem je bilo skladiščeno predvsem žito, ki so ga rudarjem delili kot del plačila za opravljeno delo. Danes je v njem Mestna knjižnica. V bližini stoji leta 1769 zgrajeno najstarejše gledališče na Slovenskem, danes predelano v kinodvorano. Švica, stanovanje znanstvenika Scopolija, je bila restavrirana 1995. Močno obnovljena je tudi Šelštva, nekdaj predvsem vhod v Antonijev rov (z letnico 1500 – eden najstarejših v Evropi); danes sta v lepo obnovljeni stavbi vhod v turistični rudnik in gostišče Barbara (prenočišča). Med najstarejša (po nastanku) idrijska poslopja sodi še cerkev sv. Trojice. Sprva lesena je bila postavljena leta 1500, zgledno obnovljena pa leta 1982.
Glede prometnih zvez s svetom je bila Idrija vedno revna. Šele leta 1760 so zaključili preurejanje prve ceste čez Kovačev Rovt, Dole, čez Veharše proti Vrhniki. 1825 so odprli vozno pot čez Razpotje v Žiri in tudi ono po Ključih v Črni Vrh. Šele 1859 so dogradili (danes glavno) cesto skozi Zalo in čez Godovič do Logatca (železnica). Nazadnje, 1870. leta, smo dobili še cesto po dolini proti Tolminu. Mnogo ožje ceste je pred 1941. letom udelala italijanska vojska, gotovo je to najboljše, kar so nam Italijani po dolgih letih okupacije zapustili.
Izobraževanje je bilo idrijskim rudarjem vedno življenjskega pomena. Prva enorazrednica je tako delovala že leta 1580, v času protestantizma (učitelj Peter Gallus). V dobi prosvetljenstva je Idrija dobila trirazrednico. Do leta 1877 je bilo mesto obogateno že s sedmim razredom glavne šole. Leto prej je bila dograjena nova ljudska šola. Stavba danes gosti kovinarsko in čipkarsko šolo, študentski klub KIŠ in Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Idrija. Leta 1901 so v Idriji uspešno ustanovili prvo slovensko realko, ki je bila sploh prva slovenska srednja šola. Zanjo so leta 1903 zgradili novo slikovito poslopje (obnovljeno 2007/2008). Italijani so realko 1923.leta ukinili, zadnji maturanti so jo zapustili leta 1926. Danes v stavbi deluje gimnazija Jurija Vege.
Čipkarska šola je bila ustanovljena leta 1876 in deluje brez prekinitve še danes. V Scopolijevem času (1754-69) je bila v mestu tudi rudarska šola, od 1892 do 1908 tudi gozdarska. Po 1945. letu so v mestu opravljali svoje poslanstvo: osnovna šola in nižja gimnazija, vajeniška šola lesne in kovinarske stroke, nižja gozdarska šola, rudarska industrijska šola, glasbena in čipkarska šola. Izdelovanje slovitih idrijskih čipk v mestu in okoliških krajih je nekdaj pomenilo bogatitev družinskega proračuna. Danes je drugače: čipke s svojo nežnostjo in krhkostjo predvsem tešijo potrebo po estetskem videzu oblačil in bivalnih prostorov. Idrija se ponaša s svojo posebno kulinariko: zelo znani so idrijski žlikrofi, ocvirkovca, želševka, smukavc in habanca.
Zaradi specifičnega rudišča, ki je nastalo ob slovitem idrijskem prelomu, in mnogih težavnosti pri pridobivanju živega srebra sta se v mestu bogata razvijala znanost in kultura. Znamenitih in za Idrijo odločilnih imen je dosti: Jožef Mrak (graditelj idrijskih klavž), Franc Anton Steinberg (naravoslovec, politehnik, upravitelj rudnika), Janez Anton Scopoli (zdravnik in botanik), Balthasar Hacquet (rudniški kirurg, botanik), Henrik Freyer (botanik), Frančišek Hladnik (botanik), Anton Alojzij Wolf (ljubljanski škof), Jožef Blaznik (ljubljanski tiskar in založnik), Anton Makovic (kirurg in porodničar), Marko Vincenc Lipold (utemeljitelj slovenske geologije), Dragotin Lapajne (idrijski župan), Zorko Prelovec (dirigent in skladatelj), Mihael Arko (idrijski dekan in zgodovinar), Stanko Bloudek (izumitelj), Stanko Mervic (gospodarstvenik), Ivan Seljak Čopič (slikar), Ivan Mlakar (vodilni idrijski geolog), po ljudskem izročilu pa celo slavni Jakob Petelin Gallus (renesančni glasbenik).
Po zaprtju rudnika sta se razvili uspešni korporaciji Kolektor in Hidria.
Idrija je tako še zmeraj pomembno zaposlitveno središče za prebivalce mesta in okoliških vasi. Precej krajanov se dnevno vozi v Godovič, Spodnjo Idrijo, Cerkno in še kam. V Godovič so se zaradi prostorske stiske v Idriji preselila nekatera podjetja.
Idrija trenutno pogreša hotel, ima le nekaj manjših gostišč: Kos, Škafar, Barbara, Kot.
Nazadnje še povejmo, da je v desetletjih po 1945. letu propadlo mnogo hribovskih malih kmetij. Gozd se pa širi na vse strani in že leze v mesto.



Podroteja - Govekarjev(Zagodov) vrh - Gore - Sivka