Reka - Šebrelje 1 ura 15 minut

Reka je zaselek ob glavni cesti Idrija – Tolmin in spada v cerkljansko občino (7 kilometrov od Cerknega).
Kraj je znan predvsem zaradi latenskega grobišča, kjer so bili najdeni grobovi z bogato opremo (orožje, situle). Najdišče spada v zadnje obdobje keltske kulture, med četrtim in prvim stoletjem pred našim štetjem.
Idrijsko-cerkljanska planinska pot (ICPP) nas nasproti odcepa ceste za Bukovo in Zakojco popelje čez betonski most na drugi breg Idrijce. Prav na mostu je najnižja točka naše poti (okrog 230 m). Nadaljujemo levo po cesti, mimo senika na ostrem ovinku do Loga (Reka 17), zadnje domačije na tej strani. Desno je naravni pristop do jame Divje babe, mi pa se levo za hišo pričnemo vzpenjati v strmi travnati breg do kamnite pregrade in na drugo stran mimo drevesa z daleč vidno markacijo. Po izraziti, dobro uhojeni stezi, ki se vijuga po strmem zaraščenem svetu, v 20 minutah dosežemo sedelce. Steza se prevali levo na vzhodno stran. Pod nami je globoka temačna grapa Sjavnce (Sevnice) s Kopačnico, ki loči Šebrelje od Jagršč. Nekaj osamljenih domačij. Pot je vseskozi strma in v zgornjem delu marsikje vklesana v prepadne dolomitne stene, mestoma izpostavljena, a zelo razgledna (videz mulatjere). Nad skalami že pod robom planote se steza zravna in skoraj po ravnem pridemo do ceste. Preden se odpravimo proti vasi, obiščemo še cerkvico sv. Ivána (puščica desno), ki stoji na vrhu strmih sten. Slabo uro hoda iz doline. Lepega razgleda, ki se nam ponuja z njenega obzidja, ne smemo zamuditi. Globoko pod nami je dolina Idrijce, zadaj Peči (skalnate bohinjske gore) z mogočno Rodico, spredaj pa Cerkljanska s svojimi vasicami, široko Kojco in ponosnim Poreznom, desno pa Blegoš (razgledna tabla pod cerkvijo).
Smo na najsevernejšem delu Šebreljske planote, na strateško zelo pomembni točki. Tu naj bi bila prastara utrdba že za časa Rimljanov, naši predniki Slovani pa so tu postavili svetišče, posvečeno bogu Soncu. Prvotna cerkvica je bila zgrajena leta 1152 kot podružnica sv. Vida na Šentviški Gori. Leta 1763 je bila porušena, obnovljena pa 1870. Danes je na tem mestu podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika (Janes Kresnik – oltarna slika), obnovljena, s podobo Mojzesa na zunanji steni zvonika (slikar D. Južna). Arheologi so na tem mestu našli dve grobišči, eno od teh je žarno, morda prazgodovinsko.
Pod cerkvijo in v neposredni bližini so še dobro ohranjeni jarki, ki so jih gradili Bošnjaki med prvo svetovno vojno. Bili so del obrambne črte, ki je potekala z Bukovega na Reko pa do sv. Ivána in po zahodnem robu planote na Oblakov Vrh ter Vojsko (zaledje soške fronte). Pri cerkvi se odcepi dobro zavarovana pot do arheološkega najdišča Divje babe I (približno 15 minut).
Jama leži v strmem pobočju pod robom planote, okrog 230 m visoko nad Idrijco. V jami je bila med večletnim načrtnim izkopavanjem pod vodstvom arheologa Ivana Turka (pod okriljem SAZU) 1995. leta odkrita znamenita piščal z luknjicami, narejena iz stegnenice mladega jamskega medveda. Strokovnjaki so dokazali, da je koščena piščal zanesljivo izdelek neandertalca, stara približno 65.000 let ali še več in tako najstarejše glasbilo na svetu. Našli so še različna kamnita orodja, strgala in praskala, ostanke kurišč (borovo oglje), rastlinske in živalske ostanke – predvsem ogromno kosti jamskih medvedov. Divje babe so torej eno najpomembnejših najdišč stare kamene dobe na svetu. Odkritje piščali pa dodatno osvetljuje umske sposobnosti ledenodobnega človeka in njegov čustveni svet. Pomembno pa je tudi za poznavanje razvoja glasbe (informacije za ogled jame pri TD Šebrelje).
Steza se spušča v dolino do Loga, mi pa se po isti poti mimo zgornje jame vrnemo do cerkvice. Levo in desno so strme grape s skalnimi pragovi, kjer imajo svoje domovanje gamsi in druga divjad.
Pobočje je poraščeno z grmovjem, vmes raste bor, gaber, mali jesen, bodika... Po dolini Idrijce in tudi na planoto segajo vplivi morja (mile zime), ki so opazni tudi v rastlinstvu. Tako najdemo marsikje bodečo lobodiko in ruj, ki se je bogato razrasel vse do vrha pobočja. Pogost je dlakavi sleč, kranjski jeglič, na Reki tudi visoki jeglič, v grapah rastejo mastnice, pod cerkvijo travnolistne perunike, meček, šmarnice, teloh pa tudi kranjsko lilijo in zlati klobuk bomo srečali.

Usmerimo se proti vasi. Pred nami se zvrstijo vrhovi dolgega grebena, ki se iznad Dolenje Trebuše razpotegne vse tja do Jelenka. Med njimi izstopa široki, izredno razgledni travnati (košenice) grič pri Lokvarju nad južnim delom planote, ki mu domačini rečejo kar Vrh (1079 m), na zemljevidih pa ga najdemo pod imenom Vrhovec (po nekdanji kmetiji). Vrh z razgledno tablo je priljubljena izletniška točka Šebreljcev (tudi drugih) v vseh letnih časih (1 ura 30 minut hoje). Do Lokvarja, najviše ležeče šebreljske domačije tik pod vrhom, pa pripelje tudi cesta s kanomeljske strani.

Odpravimo se po cesti in vozniku med skrbno obdelanimi polji in travniki (smer jug) in po desetih minutah smo že med prvimi hišami v Dolenji vasi.

Šebrelje so strnjeno naselje štirih delov (Dolenja, Srednja, Gorenja vas in Kurji vrh) in 5km oddaljenega zaselka Šebreljski Vrh.
Začetki kraja segajo v 12. ali celo 11. stoletje. V tolminskem urbarju iz leta 1377 je izpričanih 13 kmetij v kraju Sibrielge (kasneje 1633. leta – ime Subrelia). V 19. stoletju so Šebrelje že zelo napredna vas in z odcepitvijo od Šentviške Gore postanejo celo občinsko središče (od 1866 do 1927). Volijo svoje župane, ustanovijo hranilnico in posojilnico, izrednega pomena pa je ustanovitev Kmetijsko-bralnega društva (1883). Večletno aktivno kulturno in društveno življenje, prežeto z močnim narodnim gibanjem, Šebrelje prednjačijo v tem pogledu med vasmi na Cerkljanskem, je prekinjeno z italijansko okupacijo.
NOB je imela močan odziv tudi na planoti, še posebno po razpadu Italije. Najhujši dan pa je bil za Šebreljce 9. junij 1944, ko so Nemci požgali skoraj vse hiše, ustrelili šest nedolžnih ljudi, nekaj pa jih odpeljali s seboj. Po vojni so vaščani vztrajno in požrtvovalno obnavljali požgane domove in skrbno urejali svoj kraj ter izboljševali pogoje za življenje v vasi. Danes so Šebrelje ena najbolj urejenih in najlepših vasi na Cerkljanskem (približno 350 prebivalcev). Razvija se turizem, vas je znana tudi po šebreljskem želodcu – posebni suhomesnati kulinarični specialiteti, za kraj je značilna blaga klima, urejene so kolesarske poti, vzdrževane pešpoti – možnosti sprehodov in izletov v čisti naravi z bogatimi razgledi, naravne lepote in druge zanimivosti ter znamenitosti.
Šebrelje so dale kar nekaj pomembnih javnih delavcev. Mednje spada Andrej Pagon – Ogarev, časnikar, publicist in domoznanski pisatelj (knjiga: Šebrelje skozi stoletja). Šebreljčan je bil tudi profesionalni vrhunski alpinist Slavko Svetičič. Duhovnik Ivan Rejec je bil narodni buditelj med obema vojnama na Primorskem, kulturni delavec, publicist in prevajalec (spomenik v Vipavskem Križu). Rojak iz Šebrelj je tudi duhovnik Janez Lapanja, ki je zaslužen za Plečnikovo cerkev na Ponikvah. Še zelo živ pa je spomin na Otmarja Črnilogarja, Bočevega gospoda (umrl 1999, tudi pokopan v Šebreljah), dolgoletnega župnika v Podragi na Vipavskem. Bil je profesor latinščine, grščine ter filozofije, prevajalec Svetega pisma, ljubitelj gora in vsega stvarstva, celo predsednik PD Vipava v letih od 1967 do 1972. Gradiška Tura je njegova zamisel in delo. Posmrtno je bil imenovan za častnega občana občine Vipava. V Podragi so mu leta 2006 odkrili spomenik, v njegov spomin pa je organiziran tradicionalni pohod Po Otmarjevi poti.
Iz Dolenje vasi se po asfaltirani cesti dvignemo na Merišče, kjer naj bi bilo po ustnem izročilu v pradavnini pokopališče. Tu se cesta zravna. Desni odcep mimo Ivoneta (Šebrelje 21) pripelje čez Počivavc (Počivalec) v dolino Idrijce k Vojsku, mi pa nadaljujemo po zložni planoti. Planota je ostanek prastare zravnane pokrajine, ki je ležala na nivoju morja pa so jo gorotvorne sile dvignile na sedanjo višino. Sestavlja jo cordevolski dolomit, zato je vsa voda pronicala in niso mogli nastati površinski tokovi, ki bi močneje preobrazili njeno površino (zravnano površje – ravnik).
In še zanimivost. V predledeni dobi je baje čez Šebreljsko in Šentviško planoto tekla reka, ki je izvirala pod Blegošem in se pod Sveto goro izlivala v morje.
Na obeh straneh ceste so polja, travniki in nove hiše. Na gričku (levo) stoji šola, ki je bila zgrajena 1914. leta (danes nižji razredi). Na pobočju pod šolo pri odcepu ceste za Srednjo vas pa stoji grobišče s spomenikom padlim in žrtvam iz NOB. Mimo nogometnega igrišča pridemo do Zadružnega doma z dobro založeno Mercatorjevo trgovino. Na pročelju je plošča z vpisanimi obeležji iz 2. svetovne vojne na Šebreljskem. Še nekaj metrov in že smo v središču kraja, v Gorenji vasi (630 m). Na levi strani, visoko nad hišami, se dviga farna cerkev sv. Jurija iz leta 1765, v zadnjih letih v celoti prenovljena. Vredna ogleda, tudi zaradi imenitne poslikave Lojzeta Čemažarja. Prav tako je obnovljen spomenik iz 1. svetovne vojne, postavljen 1922. leta, na sredini pokopališča. Obe šebreljski cerkvi sta del znamenitega pentagrama (po I. Mohoriču).
Od sv. Ivána do tu smo rabili približno pol ure. Pri Ivančku (Šebrelje 59 – zraven gasilskega doma) dobimo žig naše poti.
Glavna cesta, urejena tudi za avtobusni prevoz, se spušča proti Stopniku (4 km), mi pa jo uberemo po klancu (smer Oblakov Vrh oz. Jagršče), mimo sto let starega obnovljenega boča (vodnjaka) do znamenja Pri križu. Lep razgled.
Levo se odcepi razgledna pot (po Krogu), ki pelje po vzhodnem robu planote, vse do sv. Ivána. Od te poti se spustita v grapo dve dobro uhojeni stezi: prva skozi Kopačnice, druga pa mimo Munha, kjer so obsežna rastišča kranjskega jegliča.



Šebrelje - Jagršče - Jelenk