FAUNA

Zoologi so doslej opisali že preko milijon živalskih vrst in ta seznam se vsako leto še povečuje. Med njimi pa so seveda ogromne razlike. Na eni strani primitivne drobcene papučnice, alge, bakterije itd., ki jih lahko opazujemo le pod mikroskopom, na drugi strani npr. 150 ton težki in do 33 m dolgi sinji kiti, ki so tako orjaški, da lahko žive le v morju. Vmes pa skorajda neskončna vrsta predstavnikov živalskega sveta, ki se med seboj ločijo po velikosti, zgradbi, načinu življenja, stopnji razvoja,... In vsa ta vrstna raznolikost in pestrost življenja je človeka zanimala od sive davnine, saj je bil od narave močno odvisen. Kako živo so zanimale živali našega kamenodobnega človeka, prikazujejo podobe divjadi, naslikane na stenah v španskih in francoskih jamah. Na našem območju to potrjujejo arheološke najdbe jamskega medveda in drugih divjih živali v Divjih babah pod Šebreljsko planoto. Z razvojem civilizacije se je postopoma elementarni stik človeka z živim okoljem izgubljal, saj je lov že zelo zgodaj prenehal biti osnovna dejavnost v njegovem preživljanju. Skozi stoletja se je ta vez soodvisnosti med človekom in naravo razrahljala, hitri utrip življenja v današnjem industrijsko razvitem svetu pa je v človeku ponovno obudil željo in potrebo po ponovnem spoznavanju narave in naravnih življenjskih tokov. S svojimi posegi je človek močno porušil harmonično ravnovesje naravnih ekosistemov in oslabil njihovo samoohranitveno moč. Določenim živalskim vrstam je močno zožal njihove naravne življenjske prostore, določene vrste so zaradi tega celo propadle. Nesposobnost vrst, da se prilagodijo novim razmeram v okolju, privede do izumiranja le-teh in niso v živem svetu nobena novost, saj so se dogajala že davno pred nami. Vendar so globalno porušena razmerja, ki jih povzročajo onesnaževanja zemlje, ozračja, voda, genska tehnologija, ….. problem, ki lahko sproži dosti hujše katastrofe, kot jim je bil živi svet doslej priča. Posledica tega bo, da se bo seznam živalskih vrst še nadalje zmanjševal.

Dosti je še kotičkov, območij, kjer je bil vpliv človeka v preteklosti malenkosten, tako da še danes lahko opazujemo neskaljeno podobo krajine in njenega življenja. In tudi Idrijsko-cerkljanska planinska pot se vije od jugovzhodnih preddinarskih kraških robov preko geografsko razgibano členjenega Idrijskega hribovja do severozahodnih predalpskih grebenov Cerkljanske. Lep je ta svet, prepreden s številnimi globokimi grapami s strmimi pobočji, ki se prevešajo v planotaste ravnice. Porašča ga raznoliko dinarsko, alpsko in z rahlim nadihom mediteransko rastlinstvo, v obširne gozdove se zajedajo senožeti in travniki, kjer se v miru pase srna, kjer murni pojejo svojo pesem, kjer nad glavo zaplahuta orel, kjer . . . kjer živi življenje. Topli tokovi z juga se ob mešanju z mrzlim dahom celine spremenijo v obilne padavine. Tu je svet dolgih snegov in kratkih pomladi. Ta naravni prostor je tudi naš dom. Od tam prihaja k nam zrak, voda in hrana, da živimo, da se veselimo rojstva, poslušamo sinico v jutru in skovika v noči, da lahko zabredemo v svežo reko, da lahko odtrgamo gozdno jagodo, drugje borovnico, nabiramo gobe, poslušamo rukajočega jelena, zalaz po rosnih poljanah ….. Kultura ni le vljudni bonton, kultura je vedno bolj spoštljiv odnos do narave, kar pa je odnos do drugih bitij, ki naj z nami živijo v trajnem krogu jemanja in ustvarjalnega sodelovanja.

Več kot tretjina površine Idrijskega in Cerkljanskega je opredeljena po evropskih smernicah Natura 2000.

Glavni cilji v preteklosti in sedanjosti so usmerjeni v gospodarjenje s prosto živečo divjadjo v najširšem pomenu v loviščih, ki so članice idrijske Lovske zveze. Eden od temeljnih principov je, da lovci z divjadjo gospodarimo na sodobnih načelih trajnostnega gospodarjenja. Poseganje v populacije divjadi temelji na načelu, da iz narave vzamemo le obresti, glavnico, ki daje obresti, pa ohranjamo in se ne sme zmanjševati. Lahko bi rekli, da po tem načelu lahko dvigamo le zelene obresti iz naravne banke z naloženo glavnico narave. Obresti pa pobirajo tudi naravne ujme, predatorji, promet, kar lahko zareže tudi v glavnico. Tako zagotavljamo trajen razvoj in obstoj živalskega sveta. To je univerzalno in večno načelo za pravi odnos človeka do narave.Ta deklarativna načela so podkrepljena z bogato zastopanostjo vseh vrst divjadi, ki ima domovinsko pravico na našem območju. Številčna zastopanost različnih živalskih vrst v zadnjih štiridesetih letih še nikoli ni bila tako bogata, kot je danes.

Tukaj podajamo kratek opis vrst, katere bomo na naši poti največkrat srečevali oz. so njena posebnost. Med divjadjo je številčno najbolj zastopana srnjad. Srečamo jo lahko na vsej poti v vseh letnih časih. Prebivalec naših gozdov, senožeti in travnikov je že od davnine, le da je včasih zlasti v preteklih stoletjih ni bilo povsod. Na drugem mestu po številčnosti je gams. Je sicer prebivalec alpskega sveta nad gornjo gozdno mejo, kamor se je umaknil v novejši zgodovini našega planeta, pred tem pa je živel tudi nižje. Poleti živijo gamsi nad robom alpskih gozdov in višje, do koder seže rastje, pozimi se umaknejo pred snegom v nižje predele. Na Idrijskem in Cerkljanskem, ki sta dokaj porasli z gozdovi, živi tako imenovani gošar. Pojavljanje prvih gamsov sega v leta med 1890 in 1895 na območju idrijskih državnih gozdov. Na Cerkljanskem so se prvi gamsi pojavili okrog leta 1905, ko so začeli graditi železniško progo Podbrdo-Most na Soči. Neprestano pokanje min je pregnalo gamse v Zapoško in Drnovo nad Cerknim, kjer so ob zalezovanju lovcev vztrajali kakih 20 let. Po drugi svetovni vojni je številčnost neprestano naraščala tja do leta 1980, ko je v naših krajih ponovno dobil domovinsko pravico ris. Zadnjih dvajset let je številčnost uravnotežena; ponekod se rahlo zmanjšuje, ponekod pa povečuje. Jelenjad, ki ima svoja prirodna stanišča le v velikih, strnjenih gozdnih kompleksih, je vrsta, ki je v zadnjih dvajsetih do petindvajsetih letih doživela največjo številčno rast. Srečamo jo lahko na robovih Trnovskega gozda, v idrijskih gozdovih, Kanomlji, Masorah, Cerkljanskem Vrhu, Doleh pa v območju Porezna, Otavnika in Črnega vrha. Življenjski prostor jelenjadi se je marsikje že prekril z gamsom, ponekod se zaradi vrstne konkurence že opaža manjša prisotnost gamsa. Iz družine psov je volk le prehodna vrsta, značilno pa je, da je njegovo večje pojavljanje v zadnjem obdobju povezano z večjo številčnostjo jelenjadi. V preteklih letih le prehoden, danes pa že precej pogosten, je divji prašič. Zaradi zelo hitre reprodukcije venomer išče nova stanišča in se jim prilagaja. Precej večja je njegova pogostnost v spomladansko-jesenskih mesecih. V tem obdobju se v naš prostor priseli iz nižinskih predelov Vipavske, Tolminske in Poljanske doline, je vrsta, ki se hitro prilagaja tako prehranskim možnostim kot klimatskim pogojem. Ne bo odveč, če omenimo še muflona. Pred leti so ga naselili na Mostu na Soči, kjer se je zelo hitro razmnožil, tako da išče nova stanišča. Opazili so ga nad Reko pri Cerknem. Lisica živi na celotnem ozemlju od Javornika do Kojce. Na njeno številčnost je močno vplival pojav gozdne stekline. Med kunami, ki prav tako kot lisica in volk spadajo v red mesojedov, se pri nas pojavljata kuna zlatica in belica. Sta sicer redki, opazili pa ju bomo v srednje velikih smrekovih gozdovih. Kakor za jelenjad, tako so tudi za rjavega medveda idrijsko – trnovski gozdovi naraven življenjski prostor za bivanje in tudi kot selitveni koridor proti Alpam. Medved kot tudi ostale zveri živijo človeku prikrito življenje. Njegova stalna prisotnost je že dokaj običajna, kakor tudi značaj prehodnega gosta. To so potrdile številne telemetrične raziskave, ki so se odvijale v zadnjih dvajsetih letih na našem območju. Uravnavanje številčnosti medveda je pristojnosti Vlade Republike Slovenije. Gozdne kure imajo svojega najmočnejšega zastopnika v divjem petelinu. Je zastopnik pradivjadi in naseljuje pri nas nekatere hribovite in gorske okoliše, vse do zgornje drevesne meje. Stari, pretežno iglasti gozdovi z vmesnimi posekami, kjer raste dovolj rastlinja s plodovi in kjer je mir, so mu najljubši življenjski prostor. Največ jih prepeva na območju severnega roba Trnovske planote v predelih dinarskih mrazišč, na Poreznu in Črnem vrhu nad Cerknim. Na Poreznu in Otavniku, na nadmorski višini nad 1000 m, se zadržujejo še ruševec, ki je manjši od divjega petelina, belka in gorska kotorna. Po vseh malo bolj presvetljenih gozdovih pa srečujemo gozdnega jereba, čeprav ni ravno pogost. V kotlinah, kot sta idrijska in cerkljanska, ter tudi na višjih planotastih legah bomo opazili tako imenovano nizko divjad: poljski zajec in redkejše jerebice. Ob Idrijci, Cerknici in njunih pritokih pa je zadnja leta že kar razveseljivo število vodne perjaste divjadi, predvsem rac mlakaric.

Visoko pod oblaki bodo tu in tam nad nami zakrožile ujede, kot so: planinski orel, kragulj, kanja in skobec. To so najpogosteje opažene vrste, vendar ne smemo prezreti tudi ostalih, saj bi bili gozdovi in travniki brez njih pravzaprav pusti. Najprej so tu ptice, tako selivke kot stalne ptice. V velikih jatah preletavajo naše kraje lastovke, ki spadajo med najboljše letalke. Pogosten je srakoper, ki navadno sedi vrh drevesa in z bistrimi očmi pozorno ogleduje svojo okolico, ne da bi se količkaj premaknil. Opazi ne le kobilico, ki skače po travi, ampak tudi sokola, ki kroži po zraku. Za srakoperja je značilno njegovo kričanje, s katerim opozarja ostale ptice, da se jim bliža nevarnost. Izredno koristna je kukavica, saj se hrani z žuželkami in dlakavimi gosenicami, ki jih drugi ptiči ne marajo. S svojim ku-ku vabi k nam pomlad, toploto in sonce pa jo zato še kako radi slišimo. Med selivkami so pogostni še: hudourniki, pogorelčki, šmarnice, škorci, golobi, grlice, škrjanci, ščinkavci in druge. Od stalnih ptic so pogostni vrabci, ki čivkajo okrog naselij in robov gozda. Zelo koristna je sinica, saj obira žuželke in njihove ličinke po sadnem drevju. Je med prvimi pevkami v zgodnji pomladi, pozimi pa se približa človeškim bivališčem. Ob robovih gozda živijo taščice, za katere je značilna rdeča lisa, ki sega od oči preko prsi. V gozdu pogosto naletimo še na kosa, kalina, brgleze; že od daleč pa bomo slišali trkanje žolne po drevesnih deblih. Naša pot na mnogih mestih prečka potočke, izvire in reke; življenje ob njih je bogato in še posebej zanimivo. Na vodnih rastlinah je prav pogosto pritrjen veliki mlakar, v pesek ali blato pa zakopan potočni škržek; oba sta mehkužca. V potokih, čistih vodah jezer in ribnikov, posebno pa tam, kjer so bregovi obrasli z grmovjem in drevjem, je pogost prebivalec potočni rak, ki se podnevi rajši skriva pod kamenjem in v račinah. Šele ponoči pa se odpravi na lov. Številne so tudi ribe, predvsem potočna postrv, lipan, šarenka in klen. Po skalovitih gričih, ob živih mejah in plotovih bomo pogosto naleteli na boječega martinčka, kuščarja ali pa slepca. Vsi trije spadajo med kuščarje. Na skalnih, z grmičevjem poraslih tleh se ob sončnem vremenu rad zadržuje modras, ki ga spoznamo po ploščati glavi srčaste oblike, na kateri ima rožiček. Dolg je do 80 cm, po hrbtu pa ima temno rombasto progo. Strupena kača je tudi gad, ki pa ga navadno srečamo le v višinah nad 1000 m. Od modrasa se razlikuje po cikcakasti progi po hrbtu in po tem, da nima rožička. Njegova barva je močno prilagojena okolju, posebno v gorah najdemo pogosto popolnoma črne gade. Največja evropska kača pa je tudi na našem območju živeči goš, ki ni strupen in doseže do 2 m velikosti. Med najbolj ljubke prebivalce gozda vsekakor spada veverica, ki je s košatim repom vred dolga borih 45 cm. Njen sorodnik je polh, ki pri stikanju za hrano gibčno skače po vejah. Je ponočnjak in posebno človeške družbe sploh ne mara. Ponočnjak je tudi dihur, ki čez dan rad ždi v drevesnih duplih. Jazbec, zimski zaspanec, pa nas bo na poti le redkokdaj presenetil.



Reka - Šebrelje