FLORA

Ozemlje idrijske in cerkljanske občine ima svojstveno geografsko lego predalpskega predgorja in ilirskega prehodnega ozemlja, zato je področje izredno bogato z ostanki terciarne alpske flore. V prirodoslovnih krogih je Idrija znana še več stoletij, delna zasluga gre seveda tudi tradiciji idrijskega rudnika. V tem sestavku bi radi popotnike opozorili na nekatere floristične zanimivosti, na katere bodo morda naleteli ob planinski poti ali pa malo vstran od nje.

Prav blizu v okolici Idrije so pred nekaj leti končno našli dolgo iskano blagajko – blagajev volčin. Že davno znano Divje jezero hrani nekaj glacialnih reliktov - ostankov iz ledene dobe: alpska mastnica, dlakavi sleč, navadna slejka, dvocvetna vijolica. Bogat rastlinski svet okrog jezera popestrijo še vrste, ki so povezane z naravoslovno zgodovino in nekatere predstavljajo posebnost naše domovine, npr. kranjski volčič (Scopolia carniolica), ki ga je prvi pravilno opisal začetnik "idrijskega obdobja" v slovenskem naravoslovju J.A. Scopoli; po B. Hacquetu pa se imenuje tevje (Hacquetia epipactis). Tukaj je znano eno najstarejših nahajališč endemičnega kranjskega jegliča, ki uspeva samo na ozemlju nekdanje Kranjske. V neposredni bližini, pa tudi večkrat više v Strugu, lepo uspeva maslenica. Področje med Prižnico in Idrijco naseljuje nekaj tipičnih kraških rastlin, med njimi najimenitnejša: jesenček in piramidasta zvončica.V bližnjih gozdovih večkrat naletimo na širokolistnato lobodiko. Dokaj dobro se drži naša največja orhideja - lepi čeveljc. V zadnjih letih so bila v naših grapah odkrita še tri nahajališča.

Višje ob Belci in Idrijci se kmalu srečamo s tiso, bodiko in alpskim slečnikom. V pustih kraških predelih Mrzlega Loga in Križne Gore so spomladi prelepe kolonije dvolistne morske čebulice in poleti vrtovi rumenega košutnika, nedaleč stran pa se Kovk in Otlica ponašata z avrikljem, Clusijevim sviščem, ilirsko peruniko, netreskom in še marsičim. V višinskem - od vetra in ledenih zim zdelanem - bukovem gozdu okrog Javornika spomladi preseneča s čemažem in velikim zvončkom prekrita podrast. Na vsem Idrijskem, kakor tudi v Zagodovem vrhu, na Gorah, pa tudi v neposredni bližini mesta, sta dokaj pogostni brstična in turška lilija; lep je tudi lovorolistni volčin. Po vrheh so doma kukavice, predvsem Fuchsova prstasta in bezgova prstasta kukavica ter kukavičniki, vimenjaki in naglavke. Širša okolica Bevkovega vrha je najsijajnejša v marcu, ko cvete spomladanski žafran in ponekod modra čebulica. Na Cerkljanskem je dokaj pogost visoki jeglič (Kladje, Travnik), še večkrat pa vidimo pogačico. V Novakih - tudi na območju Davče - na zamočvirjenih travnikih naletimo na zanimivo združbo šotnega mahu ter mesojedk: alpske in navadne mastnice pa okroglolistne rosike. Celotno področje Črnega vrha ima zakisana vlažna tla, ki jih poraščata smreka in macesen, v podrasti pa domujejo: jesensko resje, orlova praprot, borovnice, brusnice. Pogosta je bila včasih arnika. Na Blegošu je poleg črne murke najimenitnejši otoček alpske velese.

Porezen je v resnici naš največji rožni vrt. Vrh je gol, grebeni (Vrše, Hum, Cimprovka, Hoč, Durnik) so redko poraščeni s pritlikavimi bukvami, jesenskim resjem in ponekod ruševjem. V južnih stenah Porezna v maju zarumeni naše največje rastišče avriklja. V juniju cvetijo kamnokreči, homulice, travnolistna perunika, črna (Relikanijeva) murka (rdeče že vrsto let nismo srečali), belkaste ročice, alpska in navadna mastnica, rjasti sleč. Rumeni svišč je že skoraj izginil. Kasneje cvetoči panonski svišč je močno osiromašen, se pa v zadnjih letih seli proti Vršam. V strmem južnem pobočju se vse bolj razvija eno najlepših rastišč alpske možine ali kraljice gora in endemične kratkodlakave popkorese. Tu uspevajo še talin, gorski srobot, krvomočnice, preobjede, zvončice, repuši, klinčki, rožnati kačjak, kranjska in turška lilija. Jeseni povsod zaplavita svilničasti in navzkrižnolistni svišč. Pobočja se marsikje počasi zaraščajo, s tem pa se spreminja flora nekdanjih pašnikov in košenic. Vse več je jelševja, robidovja, malinovja, borovničevja. Prav ob vznožju Porezna je preimeniten poleti cvetoči meček (tudi nad Jesenico in na Škofju).Preko Vrš in na Cimprovki raste izredno privlačna praprotnica - navadna mladomesečina. V bližini Cimprovke pa je še živo izredno redko nahajališče Kochovega svišča.

Na Kojci so v preteklosti večji del kosili, zato so njena pobočja danes pretežno poraščena z redkimi smrekami in macesni, kar sicer bujni vegataciji daje svojstven pečat. Kojca je suha; prvi redki izvirki leže precej pod vrhom - tako rastejo šmarnice tukaj uspešneje kot na Poreznu. Na pobočjih naletimo na julijski in lepljivi lan, velecvetni in mali zali kobulček, orlice, mnogo kukavic (tudi belkaste ročice, zeleni volčji jezik, muholiko mačje uho); netresk, travnolistno peruniko, predvsem pa je na Kojci prelepo rastišče kojniške perunike. Po dišečih vrtovih kukavic bi morali poznati Rodne, košenice na planoti med Orehovsko in Kozarsko grapo. Ob Idrijci, kamor se naša pot spusti, so opazni vplivi z morja. Na toplih apnenčastih tleh najdemo že ruj in bodečo lobodiko, sicer pa so strma pobočja pogosto pokrita z malim jesenom, makovcem, belim gabrom in hrastom.

Že omenjeni kranjski jeglič ne raste nikjer tako bogato kot pri nas na Jelenku (Vojskem, Čepovanu). Lepo uspeva tudi na travnikih. Barva cvetov (in število cvetov v kobulčku) je odvisna od rastišča: lege, podlage in vlage. Ker v soseščini cvete tudi avrikelj, je na Jelenku prišlo do križanja obeh jegličev. Idrijski jeglič (Primula x venusta) je izredno lepa rastlina, sicer pa se primerek od primerka loči po barvi in obliki listov. Pred leti so v stenah Trnovskega gozda našli nova rastišča. Clusijev svišč se ob kulturnejših obiskovalcih planin vse bolje počuti na Jelenku, zelo bogato pa raste tudi ponekod na Vojskarskem. Hudournik je najbolj proti severu izpostavljen del Vojskarske planote. Zaradi posebnih življenjskih razmer se je kraj razvil in ohranil kot majhen, a bogat botanični vrt. Naštejmo nekaj prebivalk te izredno razgledne točke. Na travniku in v skalah je vse polno kranjskega jegliča; na skalnatih robovih najdemo: alpski slečnik, rjasti sleč, zimzeleni gornik, gorski srobot, alpski volčin, alpsko veleso, najmanjši alpski zvonček - pa še ruševje. Sicer pa je tu mnogo kukavic, orlic, šmarnic. Na zamočvirjenih travnikih ob Gačniškem potoku (kakor tudi ob zgornji Idrijci) spet naletimo na družbo šotnega mahu in vseh treh mesojedih rastlin. Okroglolistni rosiki gre tukaj očitno zelo dobro. Prav v teh močvarah poleti zelo bogato cveti navadna močvirnica in zelo redka laponska kukavica. Na vrhu Vojskarske planote dokaj pogosto srečamo dve, z zakonom zaščiteni rastlini - tiso in bodiko (božje drevce). Od lilij na Vojskem prednjači brstična lilija.

Ta, kar se da hitri floristični pregled končujemo v strmih grapah Trnovskega gozda, mislimo na Tisovec, Belco, Črno grapo, Bedrovo grapo, Suho Idrijco, Idrijco in tudi hude grape na trebušarski strani. Geografsko skrajno razbit svet je v botaničnem smislu zelo bogat; od že omenjenih redkih rastlin imenujemo tukaj zelo pogoste prebivalce: tisa, bodika, kranjski jeglič, avrikelj, maslenica, idrijski jeglič, najmanjši alpski zvonček, Bertolonijeva orlica, rjasti sleč...



Fauna