GEOLOŠKI SESTAV OZEMLJA

Najprej priporočilo! Preden zagrizete v idrijsko-cerkljanske strmine, priporočamo obisk Mestnega muzeja in Antonijevega rova v Idriji. Tu si boste ogledali in spoznali kamnine, ki jih bomo srečali ob poti, dobili potrebne informacije o pomenu fosilov in zapletenih geoloških dogajanjih na Idrijskem in Cerkljanskem, slišali pa boste tudi veliko zanimivih podatkov o idrijskem rudniku.

Že nekaj izletov na različne konce idrijske in cerkljanske občine zadostuje, da spoznamo veliko pestrost njene geološke zgradbe. S svojo lego na stičišču dinarskega, predalpskega in alpskega sveta nam ponuja svojevrstno podobo, v kateri se tipi pokrajine izredno hitro izmenjavajo. Izravnano kraško površje južno od Idrije, razgibano Idrijsko-Cerkljansko hribovje ter alpsko obrobje s Kojco, Poreznom in Črnim vrhom ustvarjajo velike in značilne morfološke razlike. Na kraških tleh pomanjkanje površinskih voda, saj se vode pretakajo večinoma pod površjem, na drugi strani bogato razvita in razvejana vodna mreža. Izviri, ki prihajajo na dan na obrobju kraških planot in številnih mestih pod grebeni in vrhovi razvejanega sredogorskega sveta, se stekajo po pobočjih, zlivajo v potočke, potoke in nazadnje v Idrijco. Reka Idrijca zbere na svoji poti skoraj vse vode z ozemlja naših dveh občin in jih pretaka dalje v Sočo ter Jadransko morje. Potočki, potoki ter ne nazadnje naša Idrijca so v mnogih tisočletjih izdolbli na svoji poti korita, struge in nastale so grape s svojimi strmimi pobočji, tako značilen motiv naših krajev, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Osnova za razvoj velike površinske pestrosti leži v zapleteni geološki sestavi.

Najstarejši kamenini na Idrijskem in Cerkljanskem sta temno sivi karbonski skrilavec in peščenjak, ki sta nastajala pred približno 300 milijoni let, to je še v starem zemeljskem veku. Klima je bila izredno topla in vlažna, zato so rastline doživljale svoj bohotni razcvet in z njimi tudi prvi rastlinojedi plazilci. Karbonske kamnine najdemo na številnih mestih, tako na CerkIjanskem kot tudi na Idrijskem. Najlepše golice so prav v Cerknem in na pobočju proti Planini. V Idriji so vsekakor najznamenitejši izdanki karbonskih kamnin na Prontu, na južni strani Idrije. Tu se dobijo v skrilavcu tudi drobne kapljice živega srebra. Skrilavec namreč kot plašč ovija zgornje dele rudišča in je zato v nekaterih conah oruden. Območje Pronta je tako edino mesto, kjer se orudenje s Hg javlja na površini. Prav v tem skrilavcu, ki se iz Pronta vleče tudi proti središču mesta, je škafar leta 1490 našel živo srebro. Idriji se sicer naša pot izogne, si pa zato karbonske kamnine lahko ogledamo pri Šturmovcu v Kanomlji.

Po karbonu je nastopilo permsko obdobje, zadnja doba starega zemeljskega veka. Klima se je močno spremenila in začelo je prevladovati bolj suho in vendar vroče podnebje. Takratne kotline in doline so zasipavale reke. Usedali so se tako imenovani grödenski peščenjaki in konglomerati, v katerih najdemo bakrove minerale. Nasproti nekdanje gostilne v Planini nad Cerknim, kjer nas bo vodila tudi naša pot, je nekoč stala mala separacija. Še pred drugo svetovno vojno so tu Italijani pridobivali baker. Raziskave po drugi svetovni vojni so pokazale, da so zaloge na območju Škofja premajhne za gospodarno izkoriščanje. Manjše pojave orudenja z bakrom tako na površini, kot tudi v vrtinah, so našli še v Masorah, in sicer v dolini Sevnice. V enakih plasteh se nahaja, sicer že izven naše občine, tudi rudišče urana Žirovski Vrh. Na grödenskih klastičnih kamninah so bili odloženi sivi dolomiti in črni apnenci, ki so nastajali v toplem in plitvem morju pred približno 260 milijoni leti. To je bil čas bogatega življenja v morju, na kopnem pa rastlinja in prvih plazilcev. Če bomo skrbno opazovali, bomo najlepše izdanke permskega apnenca, bogatega s fosilnimi ostanki polžev, koral, alg in drugih organizmov srečali na Škofju in v okolici Stržnice na Krnicah.

Čez planotaste izravnave, globoke, včasih tudi težko prehodne grape in strma pobočja med Idrijo ter Reko in Cerknim poteka naša pot po kamninah iz mezozoika. Mezozoik ali srednji zemeljski vek delimo na periode trias, juro in kredo, ki skupaj trajajo od 250 do pred 65 milijoni let pred našo ero. V spodnjem delu triasa imamo pisan preplet rumenkasto do rdečkasto obarvanih plasti skrilavca, meljevca, peščenjaka in sljudnatega dolomita s sivimi ali z rožnatimi oolitnimi apnenci ter plastmi temno sivega laporastega apnenca. Omenjene kamnine, ki so kar bogate z ostanki različnih školjk, tu in tam pa najdemo tudi amonite, nas bodo spremljale ob spustu iz Krnic v dolino Kanomlje ter na dolgi poti od Ledinskega Razpotja pa vse do Želina. Nad opisanimi bogato razvitimi kamninami skitske starosti leži svetlosiv anizijski dolomit, ki je pri nas zelo razširjena kamnina. Siv neplatnat dolomit bomo srečali na Vojskarski planoti ter vse od Idrije preko Kanomlje in Krnic do Cerknega.

Po odložitvi dolomita je bila sedimentacija na širšem prostoru prekinjena. Na delo so prvič stopile močne tektonske sile, ki so razkosale takratno površino, nekatere dele dvignile, druge pogreznile. Dvignjeni deli so bili erodirani, material pa odnesen v jarke, kjer so nastale velike debeline konglomerata, ki vzhodno od Idrije presežejo 600 m debeline. Po pisanih konglomeratih, sestavljenih iz različno obarvanih prodnikov in vmesnih rdečih peščenjakov, bomo korakali med Lešetnico in Gorami. Poleg konglomerata bodo skrbnejši opazovalci pod Lešetnico opazili tako imenovane črne skonca skrilavce in peščenjake, ki so posebnost idrijske okolice in terenov tja do Rovt. V njih so bili najdeni pojavi urana; zanimivi so v njih tudi dobro ohranjeni ostanki starodavnih rastlin. V tem zemeljskem obdobju, ki ga imenujemo ladinij, so po razpokah in prelomih iz zemeljske notranjosti dotekale raztopine, ki so nosile s seboj živo srebro in nastalo je naše živosrebrovo rudišče. Plod živahne vulkanske dejavnosti v ladiniju pa so bili tudi sedimenti, kakršnih pri nas iz drugih dob ne poznamo. Najpogostejši so tufi in tufiti, ki so nastali z usedanjem vulkanskega pepela v takratno morje. Predvsem na Cerkljanskem (Ravne, Stopnik - Pisance) pa tudi v Kramaršci v Zgornji Idrijci dobimo predornine, to je magmo, ki je prodrla iz zemeljske notranjosti na površino ali v njeno bližino in skrepenela. Zaradi svojih pestrih zelenih barv nam bodo vulkanske kamnine takoj vzbudile pozornost, kakor hitro bomo stopili nanje. Predornine in njihove tufe bomo na poti večkrat srečali. Tufe in tufite bomo videli ponekod na Vojskem, Zagodovem vrhu, Reki in v Jagrščah. Posebno so lepo razgaljene na Straži ter na križišču z Reke na Bukovo. Opazili jih bomo tudi ob poti čez Smoletovše na poti s sedla nad Slugovo dolino proti Črnemu vrhu, kjer se v njih pojavljajo še debele žile belega kremena.

Močna srednjetriasna tektonika v času zgornjega anizija in ladinija je bila kriva, da so se v zgornjem delu triasa, ki ga razčlenimo na stopnje karnij, norij in retij ter v sledečih periodah juri in kredi razvijale kamnine severno od črte Reka – Cerkno – Leskovica povsem drugače kot južno od tod. Na južnem delu je še naprej vztrajalo plitvo morje in v hitro spreminjajočem se okolju so se usedale najrazličnejše plitvovodne kamnine. Ozemlje severno od črte Reka – Leskovica pa je bilo spuščeno in prekrito z globokim morjem. Tu se je v dolgih geoloških obdobjih odvijala monotona sedimentacija. Nastajale so kamnine drugačnega izgleda in sestave kot južno od tod. Za lažje razumevanje in opazovanje geoloških posebnosti na naših pohodih bomo najprej opisali kamnine plitvega morja, potem pa še globljevodne kamnine, ki jih na Idrijskem ne poznamo.

V plitvomorskem okolju južnega dela se je na tufskih plasteh usedal skoraj bel kristalast cordevolski dolomit, kar kaže, da se je tektonsko delovanje takrat že umirilo. Cordevolski dolomit prištevamo karniju, najnižjemu delu zgornjega triasa. Pri nas gradi najbolj strma pobočja in najprepadnejše grape. Pot z Reke do cerkvice sv. Ivana je v svojem zgornjem delu vklesana v takšne prepadne dolomitne stene. Gačnik, za katerega vedo starejši domačini povedati, da je bil druga najbolj divja in nepristopna grapa v nekdanji avstroogrski monarhiji, izvira na Vojskem pri Krpciji. Dokler teče po planoti, je njegov tok umirjen. Pod kmetijo Gačnik pa grapo seka prelom in do izvira v Trebušico, to je skoraj 5 km zračne črte, teče Gačnik po cordevolskem dolomitu, v katerega je vrezal sotesko, ki ji je pri nas res težko najti primero. Prav zaradi neprehodnosti ostajajo slikoviti tolmuni in številni slapovi dostopni le redkim opazovalcem. Enak dolomit bomo srečali na Slaniškem grebenu, v zgornji Idrijci med Logom in Klavžami ter na Krnicah. Nad dolomitom, ki je pri nas ustvaril največje strmine, so bile odložene izredno pisano razvite karnijske peščeno skrilave plasti z vložki plastnatih in gomoljastih organogenih apnencev in svetlih pasnatih apnencev. Karnijske kamnine so lepo vidne pod cesto v Mrzli Rupi, kjer v širokem skledastem povirju izvira reka Idrijca. Številni izviri le počasi ustvarjajo močnejši tok, ki s prehodom na dolomitna tla zaide v globoko sotesko s slapovi, brzicami in kotliči. Peščeno skrilavi skladi so ob naši poti najlepše razgaljeni v obsežnem usadu nasproti Tratnika. Različno obarvane in debele plasti se hitro menjujejo med seboj in ponekod ustvarjajo pravo mavrično kompozicijo. Tod erozija razkazuje vso veličino svoje moči. V spodnjem delu plazu so razgaljeni tufski peščenjaki. Pogostni so tudi med prodniki vzdolž toka Idrijce. Med zelenkastimi tufskimi delci izstopajo nežno rožnati do temno rdeči jaspisi. Jaspis je vrsta kremena in ga v posebni čisti obliki štejejo med poldrage kamne. Njihovo prvotno mesto je pri nas znano iz doline Zgornje Kanomlje pod kmetijo Pisance. Tam leži leča jaspisa v tufih in tufskih peščenjakih, kar dokazuje, da so tudi jaspisi nastali kot rezultat vulkanske aktivnosti in so ladinijske starosti. Pisane karnijske peščenjake in temno sive apnence bomo srečali tudi ponekod na Krnicah, ležijo pa tudi v zamočvirjenem delu doline potoka Gačnika pod Vojskim.

Južno od Idrije se je nad pisanimi karnijskimi plastmi pričel enoličen karbonatni razvoj. Najprej so nastajali plastnati tako imenovani 'glavni' dolomiti zgornjetriasne norijsko-retijske starosti. Prekrivajo obsežna območja okrog Idrije in Čekovnika, predvsem pa na Zadloški in Črnovrški planoti. Dolomiti so enako stari kot dachsteinski apnenci, ki gradijo med drugim tudi mogočno severno steno Triglava. Z odložitvijo 'glavnega'dolomita se zaključi živahno triasno obdobje, ki je bilo zelo pomembno za razvoj življenja na Zemlji. Kopno je bilo prekrito z bogatimi gozdovi primitivnih dreves in s podrastjem. Razbohotilo se je življenje v morju, poleg številnih plazilcev so se pojavili prvi dinozavri – spomnimo se sledov pri kmetiji Pesek na Veharšah – in preprosti vretenčarji, v zraku pa prvi primitivni ptiči.

Zgornjetriasne dolomite prekrivajo najrazličnejši apnenci in dolomiti jurske periode, ki gradijo dobršen del Trnovskega gozda; na ozemlju, po katerem poteka naša planinska pot, jih pa ne najdemo. Nad jurskimi karbonati so bili odloženi še spodnje- in zgornjekredni apnenci, ki so na nekaterih mestih bogati z ostanki rekvienijskih in rudistnih školjk. Apnence prečkamo na poti med Zagrebencem in Idrijskim Logom ter Lomi in Divjim jezerom. Jura in kreda sta obdobji velikanskih dinozavrov, hitrega razvoja ptičev in vretenčarjev

Najmlajše, okrog 60 milijonov let stare paleocenske flišne plasti, ki bi praviloma morale prekrivati najvišje vrhove, najdemo le na dnu najglobljih grap. Opazujemo jih v Strugu med Kobilo in Fežnarjem v dolini Idrijce, pri Bevku v dolini Nikove in v Bratuševi grapi v dolini Kanomlje.

Pri omembi krednih apnencev moramo opozoriti, da so v njih bogato razviti različni kraški pojavi. Med brezni je najbolj znano Habečkovo, globoko več kot 400 m, nato Andrejčkovo brezno, ki se nahaja prav tako v Koševniku, nadalje brezno na Pevcu itd. Med jamami so znane Ciganska in Golobeja pri Črnem Vrhu ter vodne jame na kanomeljski strani pod Vojskarsko planoto in jama pri Kobili, ki pa je nastala v paleocenski apnenčevi breči. Tudi Divje jezero je značilen kraški bruhalnik, iz katerega iztekajo vode iz širokega zaledja planot Godoviča, Črnega Vrha, Lomov in Vodic. Med kraškimi pojavi na Cerkljanskem prav gotovo upravičeno slovi Ravenska jama v Ravnah nad Cerknim, ki je nastala v apnenčevih brečah ladinijske starosti. Aragonitni kapniki ustvarjajo v njej edinstvene oblike; zaradi redkosti aragonita kot minerala pa predstavlja jama redko evropsko znamenitost. Zaganjalka med kmetijama Trbovje in Zakrog pod Lajšami je prav tako zanimivost, ki si jo je na naši poti vredno ogledati. Ob izviru, katerega moč se spreminja vsakih nekaj minut, se bo vsakdo med nami zamislil nad duhovitostjo narave, ki nas s svojimi tisočerimi pojavi vedno znova navdušuje.

V obdobju ladinija in karnija so se na severnem delu Cerkljanske v globokem morju usedali črni glinavci in meljevci, rjavkasti peščenjaki in črni apnenci, ki se menjavajo med seboj in jih imenujemo psevdoziljske plasti. Srečali jih bomo na poti med Reko in Orehkom, Zakojco in Jesenico ter na dolgi poti med Razpet (Razpotjem), Črnim vrhom, Novaki in Cerknim. Najimenitnejše kamnine iz tega obdobja pa so koralni apnenci, ki gradijo mogočne kamninske stolpe nad Jesenico. Bogati so z najrazličnejšimi organizmi, še posebej izstopajo številne grmičaste korale. Tudi soteska Pasice, kjer je bila med zadnjo vojno legendarna bolnica Franja, je vrezana v podobne kamenine.

Najvišji del triasa je na Cerkljanskem razvit kot zanimiv lepo plastnat dolomit s črnimi gomolji rožencev, geologi ga imenujejo baški dolomit. Gradi spodnji oz. srednji del Počenske gore, Otavnika in Kojce. Po odložitvi dolomita je najprej nastala plast temnih skrilavcev in rožencev jurske starosti, v katerih se nahaja manganova ruda, ki so jo v preteklosti raziskovali. Na površinska rudarska dela lahko še danes naletimo v južnih pobočjih Ritovšce nad Gorjami in na Počenski gori. Sledi sedimentacija črnih, rdečkastih in zelenkastih jurskih in krednih glinavcev, meljevcev in peščenjakov v menjavi z apnenčevimi brečami in tanko- plastnatimi sivimi do belimi apnenci. Omenjene kamnine nas spremljajo po poti čez Otavnik do vrha Porezna in dalje proti Cimprovki.

Na koncu povejmo še nekaj o tektonskih pojavih, ki so pri nas prvotno geološko zgradbo in pravilno lego plasti dodobra spremenili in jih bomo pogosto srečavali na svoji poti. Prvič so na našem ozemlju nastajali prelomi v srednjem triasu in smo jih že omenili. Njim se imamo zahvaliti za nastanek idrijskega rudišča in drugačne kamnine severnega dela Cerkljanske. Medtem ko si na Cerkljanskem sledijo kamnine v pravilnem zaporedju od najstarejših v dnu dolin pa do najmlajših na grebenih, je geološka zgradba na Idrijskem bistveno bolj zapletena. Za današnje geološke razmere in morfološki izgled terena so bili odločilni tektonski dogodki v zadnjih 30 milijonih let (od oligocena do kvartarja). Notranje zemeljske sile so lomile zemeljsko površje, nastajale so obsežne gube in nato narivanje, ki je premešalo plasti in ustvarilo neke vrste 'narobe svet'. Na primer v Strugu, Nikovi in Bratuševi grapi najdemo najmlajše kamnine (paleocenski fliš) v dnu dolin, navzgor sledijo vedno starejše kamnine, na grebenu med Rejcem in Kanomeljskim Razpotjem pa dobimo na grebenu najstarejše karbonske skrilavce. Tak 'narobe svet' so v novejšem geološkem času sekali še močni mlajši prelomi.

Dostikrat si slabo prestavljamo, kaj so prelomi. Preprosto lahko rečemo, da so prelomi močne razpoke v zemeljski skorji, ob katerih so se posamezni bloki kamenin premikali med seboj. Premiki ob njih so, gledani s človeškimi očesom, malenkostni in nepomembni. Geološko zgodovino pa merimo v neprimerljivo večjih enotah, v katerih pa tudi premiki nekaj desetink milimetra na leto dajo rezultat celotnega pomika več 100 m ali celo več kilometrov. Največji med njimi je vsekakor Idrijski prelom, ki seka celotno Slovenijo. Poteka po morfološko jasno poudarjeni črti od Prezida do Žage v Soški dolini. Njegovi podaljški so znani tudi onkraj meja naše države, tako v severni Italiji kot na hrvaški strani. Na našem ožjem območju pa poteka od Godoviča, mimo Govekarja, skozi Ljubevško dolino, čez Kanomeljsko Razpotje, po dolini Kanomlje do Oblakovega Vrha in dalje v dolino Hotenje. Ob njem so se zemeljski skladi prelomili v globino več kilometrov, po nekaterih domnevah celo do tekoče zemeljske notranjosti. Idrijsko-cerkljanska planinska pot ga prečka dvakrat. Prvič pri Šinkovcu v dolini Kanomlje, drugič na že omenjenem mestu med kmetijama Govekar in Urbanovec. Vendar sam prelom ploskev na omenjenih mestih ni viden, ker je prekrit s preperino. Nepozaben vtis pa naredi na nas mogočen pogled po prelomni coni po dolini Kanomlje do Oblakovega Vrha, ki se nam odpre s Kanomeljskega Razpotja.

Če povzamemo! Menjavanje mehkih in trših kamnin ter številni narivi in prelomi, ki so kamnine zdrobili, so torej ustvarili pogoje, da je erozija v nekaj zadnjih desettisočletjih ustvarila današnjo zapleteno, vendar privlačno podobo idrijsko-cerkljanskih vrhov, grebenov in grap.



Flora