V mladosti, ko je bil moj svet še ozek in mi pogled ni šel dlje kot na Porezen in na Peči onkraj Baške grape, sem slišal imenovati kraje: Trebuša, Utre, Hotenje, Oblakov vrh, Kanomlja, Ogalce, Vojsko . . . Od nas so oddaljeni le nekaj ur hoda, a meni so se zdeli nedosegljivi, daleč nekje, v divjih in nedostopnih samotah. Takrat nisem mislil, da jih bom kdaj spoznal do zadnje gubice in mislil nanje s toplimi občutki kot na svoj rodni kraj pod zeleno Kojco . . .
. . . Kako so mi ti kraji in ljudje prirasli k srcu, sem posebno živo občutil, ko smo za zmeraj odhajali v doline in mesta. Hudo, otožno mi je bilo pri duši, kot da sem pol srca pustil v tistih samotah.
Še vedno mislim na gozdove in skale, ki so me reševale smrti, na grobove borcev, ki so umrli, da lahko živimo. Vsaka grapa, vsaka strmina, vsak samoten vrh, vsaka kozja stena je povezana s kakim dragim spominom. Nismo jih pozabili, ki so ostali v svoji samoti, vsak trenutek nam oživljajo pred očmi podobe zelenih gozdov, samotnih vasi, hiš in obrazov. Posebno obrazov, ki jih ožarja ogenj srca. Hvaležni smo jim za vsak košček kruha, za vsako iskro ognja, ki nam je ogrela premrle ude, za vsako prijateljsko besedo in prijazen nasmeh. Niso pozabljeni, kot ne bodo nikoli pozabljeni Tolminski puntarji, njihovi pradedje.

France BEVK



Uvodna beseda