Primož Grahelj, novembra 2011


»Že kaj premišljuješ kaj bi rad po šolanju počel?« sem vprašala. » O ja, vem, rad bi postal nadzornik v Triglavskem narodnem parku, saj bi bil tako veliko v stiku z naravo.«

Kdo je ta fant? Predstavljam vam ga s tremi naj: najmlajši izmed treh bratov, najvišji v družini in (tako trdi sam) najzgovornejši. Tak je Primož Grahelj, sedemnajstletni Idrijčan, dijak 3. letnika gimnazije Jurija Vege. Na vprašanje, če bi imel kaj proti, da bi bil predstavljen na zadnji strani Idrijskih novic, ga je predvsem zanimalo, če bodo za njegovimi odgovori v oklepaju opazke, kot jih vidi v pogovorih v časopisih ( npr: smeh). No, tega ne bo v oklepajih, je bilo pa dosti smeha med pogovorom.
» A bo tudi slika? Lahko poiščem kakšno zanimivo, ko plezam po ferati…,« je bil z mislijo takoj, kje drugje, kot v gorah.
Ob ponedeljkih, ko je odprta pisarna Planinskega društva, prihaja redno na obisk. Najprej ga zanima, če je kaj novega, kakšen razpis zaplaninsko turo.
» O, na to goro bi pa rad šel, če le ne bo preveč učenja,« se navduši nad turo. Pa ne nad vsako: bolj je zahtevna, bolj ga privlači. Enega od ponedeljkov sva izkoristila za ta pogovor.
»V hribe sem začel hoditi s starši. V začetku so me nosili še v nahrbtniku. To mi je bilo kar všeč. Ko pa sem začel hoditi sam, nisem bil več tako navdušen. Preobrat se je zgodil, ko smo začeli hoditi na izlete izven Idrije. Še sedaj se spomnim tistega dne. Bilo je 15. oktobra 2006, ko sem pritisnil prvi žig v svoj novi planinski dnevnik. Bilo je na Rodici. Letos, prav na isti datum, smo ponovili to turo in tako proslavili 5. obletnico prvega žiga v knjižici.«
Pri Mladinskem odseku Planinskega društva Idrija je opravil planinsko izobraževanje: planinsko šolo, hodil je na planinske tabore, izlete, lani je bil na 9-dnevnem izpopolnjevanju za mladinskega voditelja v Bavšici. Po končanem taboru je bilo potrebno izdelati seminarsko nalogo. Z mentorico Petro sta se odločila za temo Abonma mladi planinec. Izbrala sta 5 vrhov Idrijsko-Cerkljanske planinske poti, primerne za otroke od 3. do 9. razreda, poiskala primerne poti, določila vodnike, datume, oblikovala knjižice. Predsednik Mladinske komisije PZS ga je obvestil, da je njegova naloga med vsemi najboljša in bo objavljena v reviji Mladinske komisije. Sredi novembra bo prejel potrdilo o uspešno opravljenem tečaju za mladinskega vodnika.
Zanimalo me je, kdo mu pripravi nahrbtnik. Polnjenje nahrbtnika z opremo in hrano je njegovo opravilo. S seboj vzame med ali nutelo, rozine, žitne ploščice, pa domačo rožičevo čokolado, ki jo naredi oče.

A ne veseli ga le planinstvo, tudi kolesari rad. Pravzaprav je resneje začel letos, ko je dobil novo kolo. Udeležil se je Malega maratona Franja ( 97 km). Skupaj z mamo pa sta kot del Kolektorjeve ekipe tekla na jesenskem Ljubljanskem maratonu. Na televiziji rad gleda nogomet, navija za Barcelono. Tudi košarka, rokomet, zimski športi, pa dokumentarni filmi o gorah ga pritegnejo pred ekran. Na računalniku pa ni prav veliko. Igrice je večinoma že prerasel, zdaj išče novice – o gorah seveda.
S prijatelji gre rad za Realko igrat košarko ali nogomet. Med odmorom s sošolci vržejo tudi kako partijo taroka. Glasbo ima rad, predvsem heavy ter power metal in hard rock.
Pri cerkvenem pevskem zboru poje že od otroških let. Udeležuje se sobotnih srečanj za mlade, kjer se pogovarjajo o temah, ki jih zanimajo in izmenjujejo mnenja. »Kaj pa dekleta?« me zanima. Pa se nič ne zmede. » Ja, polno jih je, v šoli, v Mladinskem odseku, pri mladinski skupini«. Seveda bi pa izbral tako, ki ima rada gore.

Tak je ta mladenič, ki na pamet zna vse višine naših gora, ki se pogovarja o različnih pristopih na gore, kot da jih je že prehodil. A kljub taki planinski vnemi se, sicer z obžalovanjem, a odgovorno, odpove turi, in da prednost učenju. Le tak ostani, Primož in veliko sreče – v šoli, v gorah, v kolesarstvu….


Tinka Gantar