Moje popotovanje iz Spodnje Idrije v Idrijo


Da se ne naveličaš te poti, se marsikdo čudi, ko povem, da grem vsaj enkrat tedensko peš od Fare v Idrijo. Če ni preveč razmočeno, hodim po stezah kjer so še. No, meni se zdi pot vsakokrat drugačna. Okroglo uro porabim s Koreje do Ta novga placa. Pa brez klepetanja s sprehajalkami, ki jih srečujem.
Začnem na Koreji in grem mimo Kendovša. Malo zviška gleda Kendov dvorec na vas spodaj, na Idrijco, ki kot smaragdni trak teče med hišami. Le z Marijo na Skalci sta si z oči v oči. Leseni stoli vabijo k posedanju; samo ne zdaj, ni časa, morda jutri… Pod Kopo ( Kapa) glasno šumi Peklovka. Rafko Terpin v Klancu do doma( tega pa rada citiram, a ne ?) pove:«Potok s Špehove grape zavije še okrog Kope, ki je na vzhodu strmo odsekana. Prefarci trdijo, da se je nekdaj držala ledinskega Gradišča, potem pa se je enkrat v bledih časih iz želje po spremembi podričala k Idrijci.Prav ganljiva štorija!« Stara Škvarčonova bajta, pravzaprav le polovica bajte, je spomin na poplave leta 1926. Kako je takrat uničevala voda. Še centralo malo višje je odnesla! Čez cesto se zakadim na Kazinski grič. Kaj neki le so počenjali sprehajalci tod okoli, da je griču ostalo to ime!? Strmo se vije stezica, Pustota spodaj je kot na dlani. Veča se in širi proti Rupnikovemu griču. Na travniku žalostno samevata in propadata dva kozolčka. Saj ju nihče več ne rabi! Kazinska senožet je še tista prava, z nizko, redko travo in polna rož. Obrnjena proti popoldanskemu soncu prija metuljem, ki še pozno v jesen preletavajo s cveta na cvet. Treba si bo vzeti čas, sesti v travo, jih prešteti, fotografirati in opisati. Na grebenčku se steza poravna in se mehko vije med debelimi smrekami. S čevljem zadanem ob beton. Kaj pa to tukaj? Izpod listja pogleda temelj žičnice, s katero so Italijani oskrbovali svoje vojake v Ledinah. Kratek je ta sprehod po ravnem. Spet je malo strmine, šumenje Peklenskega potoka je vedno tišje in na kolovozu pod Špehom utihne. Tam se pot obrne proti Idriji. Cerkovni vrh se vzpenja prav v nebo, na široko varuje Idrijco, ki tako kot cesta teče preko ravnega marovškega travnika in se potem v lepem loku ovije okrog Kunclja. Ko stopim na cesto v ovinku pod Špehom, se vedno ustavim. Pod mano beli trak ceste, srebrno lesketajoča Idrijca, vas s cerkvijo pa objemajo Cerkovni in Kendov vrh, Gradišče, prav zadaj zapira dolino Bevkov vrh. Do Mostičerja je treba po asfaltu. No, če je čas, pomladi zagrizem v hrib nad Mlinarjem in se sprehodim med cvetočimi telohi. Steza se lepo oviie okoli hriba, prečka grapo in se ob njej spusti v Ameriko. Med resjem, telohi in dišečimi bori. Lepo, lepo! Tako se ognem strojem, ki gradijo strašno škarpo pod plazom in popravljajo cestišče nad Severjevim travnikom. Ali bo Idrijo in Faro kdaj povezovala težko pričakovana in potrebna kolesarska steza, se sprašujem, ko opazujem avtomobile, ki kot igračke drvijo v obe strani? Nad HE Marof pa grem po (še) makadamski cesti pod Golici proti Šinteriji, ležeči na zelenem travniku ob Idrijci, ki glasno šumi med velikimi skalami. Še hladne vode se lahko napijem spotoma in srečam sprehajalke, ki rade hodijo po tej prijetni, ravni in sončni poti. Blizu, pod cesto, raste macesen, mlad je še. Tam je med avtomobilsko pločevino ugasnilo Matjaževo življenje. Pa toliko načrtov je imel! Koliko let je že minilo od takrat? Še en črn spomin je na tem prostoru. Davno, bi lahko rekli, leta 1779, so tu usmrtili štiri rudarje zaradi tihotapljenja HG rude.
Ali nadaljujem ob Idrijci ali pod dimnikom, to je zdaj vprašanje. Kadar so bregovi nad reko rumeni od trobentic in jih nato še modro obarvajo jetrniki in pljučniki ter nazadnje modra čebulica, se odločim za spodnjo pot. Še prej, ko se zima poslavlja pa mačice lesk in vrb veselo trepetajo v vetru in pustijo, da poskrbi za njihovo razmnoževanje. Kolektor, kar širi se po terenu, kjer so nekoč stale razne rudniške stavbe. No, nekaj jih je ostalo in ni videti, da je mestu veliko mar zanje. Šipe so očitno primerna tarča, zakaj le malo je še celih. Različni kosi peči, tudi en hund pa retorte in še kaj ležijo zapuščeni v grmih in blatu. Kot bi govorili: kaj nam mar, saj ničemur ne služimo. Kaj pa vpis na seznam Unesco? Pa četudi do tega ne pride,kaj ni lepše gledati na urejene ostanke topilnice? Zgornja pot pod dimnikom je pa razglednejša. Najlepši razgled na celo mesto je seveda od dimnika. Malo bi morali počistiti stezico do njega, a ne preveč. Prav lep je pogled na vedno bolj zaraščeni hrib sv. Antona in Kobalove planine. Rudarska ulica pa, gledana od blizu, počasi izgublja svojo(menda zaščiteno?) podobo – škoda. Na prhauzu zagledam markacije, planinske, zdaj bi lahko rekla kar alpske, ko pa bo Idrija Alpsko mesto 2011! Tu, v tej kotlini, se srečata Slovenska planinska pot, ki je z Gor namenjena čez Hleviše na Vojsko in proti morju. Via Alpina pa (večinoma) po trasi Idrijsko-Cerkljanske planinske poti pripelje EU popotnike iz Trsta čez Kras v Julijce. Skozi kostanjev drevored, ki je ušel žagam ( zaenkrat) in mimo gradbišča novega doma starih, mimo cerkve in čez most se namenim. Tik pred nosom se strmo dviga sv. Anton. Po tej strani je pa še čas da ga malo obrijemo, da ne bo tako poraščen kot na drugi, prejnutarski, saj bi nam manjkal pogled na cerkev in kalvarijo. Še čez naše največje križišče in v mirno Rožno ulico zavijem. Vse je obnovljeno ali novo, čedno. Lej, lej, Portartur so tudi polepšali. Aumeški trg je žal čisto zaparkiran, avti so levo in desno ob cesti. Kaj ko bi Sočo spremenili v parkirno hišo, bi vsaj služila še za kaj drugega kot nemarno nalepljenim in potrganim plakatom. Ko stopim iz tesnega prehoda med Alpino in Opimom, se pa prostor odpre. Všeč mi je pogled proti Občini in gradu, a tudi stari park z bazenčkom in vrbo nad njim mi je bil. Trg nebeškega miru – tako rečemo novemu trgu v hecu. Pozimi bi iz kupov snega, ki ga tu skladiščijo, lahko naredili kipe, npr. škafarja ali bergmandlca. Po placu bi postavili premične panoje s fotografijami, kot je urejeno tivolsko sprehajališče. Kaj ko bi vse zanemarjene kotičke očistili smeti in navlake, a ne bi bilo lepo!

Tako izgleda mesto v mojih očeh in željah in upam, da bo kdaj še bolj urejeno, še bolj moje in vaše – in seveda tudi alpsko!



Tinka Gantar