V NEZNANO


Kakšen pomen ima sredi novembrskega mokrega in oblačnega nedeljskega jutra odpravljati se od doma na planinski pohod in to ne v ravno pridolinsko hribovje! Na začetku vožnje je ob redkih besedah verjetno sleherni v mislih prosil če že ne belih žena za uslišanje, pa vsaj ugodne vetrove. Pomagalo je!

A kaj, ko ne vemo, kam! Vodja izleta je spretno »zacumpral« iztočne razlage za ugibanje poti do cilja. Na vrhu ni koče, na začetku je majhna elektrarna …? Polhograjci? Ah, skozi čudo modernih časov – šentviški predor – brzimo proti kotu Gorenjske. Močnejšemu spolu se zasvetijo oči, da bomo baje šli na goro z ženskim imenom, robatim za uho, pa nežnim za srce – na Babo. A katero? Nad Jezerskim je še ena in še kje so. Nekaj »specialcev« je oddalo na lističih odgovore, ostali smo modro molčali do Dovjega. Cilj: Dovška baba, tudi Dovška rožca.

Treba bo premagati več višinskih metrov, kot jih je zabeleženih na izhodišču (705 m). »Ugriznema u kalina.« Bolj ali manj trikrat. Kolovoz, elektrarnica, steza, postanek na toplem soncu pri pastirskem stanu žalostnega izgleda iz leta 1821. Pod nami nas spremljajo že obledeli macesni, z nami bukov gozd, resje, svišči, prvi cvetoči telohi. Menda bi bilo še danes dovolj veselja in dela z zdravilnimi rožicami za teto Pehto in živahnega Kosobrina tudi na tej strani, ne le pod Prisankom. Že je zmanjkovalo sape in moči, a gor preko pašnika – planinski dom (1652 m). Prileže se počitek, beseda se razveže.

Dvajset do štirideset minut (kakor za koga) oddaljeni vrh vztraja s kapo v vetru, a gremo gor. Kepa se na oni strani doline občasno boječe razgrne. Ne po robu, severna stran proti Avstriji je strmo odsekana! Zdi se, da se bo zdaj zdaj prikazal neugnani Kekec, ki na vrvi pogumno čez previs vleče oziroma rešuje nebogljenega Kosobrina pred gromovnim Bedancem. Pri (nekdanjem) mejnem kamnu – za gibanje tod okoli je bilo nekoč potrebno posebno dovoljenje – čestitke in žigi vrha (1882 m). Za zvončkljanje krav pa je čas že odmaknjen. Na za Slovence zgodovinskem bolečem ozemlju prepoznamo v dolini mejni prehod pod Karavankami.

Ob povratku se pred domom na soncu okrepimo telesno in duhovno ob pogledu na okolico z vso mogočno scenerijo. Dobre vile so v soncu razprle plašč: Krma, Kot, očak Triglav s sosedi, daleč v dolini pa očesci Mojstrana s Triglavskim muzejem in Dovje na sončni trasi pod Karavankami. Pisatelj Josip Vandot, domačin od tam doli (rojen v Kranjski Gori), bi verjetno še danes zapisal kako pripoved o Rožletu, Mojci, Brinclju in drugih likih izpod vršacev tod okoli, še bi odmevala Kekčeva pesem od njihovih sten.

Kam neki bi danes pokazal Jakob Aljaž, rojen sicer v Zavrhu pod Šmarno goro, a kot pevec, zbiralec ljudskih pesmi, skladatelj (uglasbil je nekaj pesmi prijatelja Simona Gregorčiča, celo Finžgarja), predvsem pa gorniški (planinski?) rodoljub in župnik, zapisan temu koščku dežele. Kot Gorenjca so ga že v mladih letih uročile gore. Na Triglav je Aljaž gledal kot na slovansko goro. Na njem je bil celo trinajstkrat. Izmed vseh alpskih dolin je najbolj cenil Vrata. Vse v Aljaževem domu spominja nanj. »In zadnja ko ura odbila mi bo, pod tvojim obzorjem naj spava telo … Oj, Triglav moj dom, kako si krasan!« Bi se danes našel idealist, ki bi se boril z Nemci oziroma nemčurji za slovenske vrhove in kupoval zemljišča za občo dobrobit – tudi v dolini?! In še: pravnik in planinski publicist dr. Strojin piše o odvetniku, politiku, publicistu, gorniku in jezikoslovcu, dr. Tumi: »Raje je ob odkritju Dežmanove koče (danes Staničeve) pod Triglavom odhitel lačen in žejen ukajoč navzdol skozi Kot v Mojstrano, kot da bi podlegel nemškemu vplivu. Bojevnik sem, če padem ali zmagam.«

»Kaj vleče mladega človeka v gore?« je Aljaž nekje zapisal. Gornik filozof Zorko Jelinčič, eden od soustanoviteljev TIGR, težav ne izziva, bi jih rad rešil; njegov prijatelj, gorniški in stanovski tovariš, tudi filozof Klement Jug, drzen plezalec, izjemno samozavesten zagovornik volje, moči, premagovanja skrajnih težav, močan intelekt, težave izziva. Tedaj, ko jih ni, jih pa sam ustvari. Ne more uskladiti nemirnih političnih mračnih vojnih razmer z osebnimi. »Šel bom tja, se zaplezal v tisto steno, izzval globino, premagal strah …« Sin gora je omahnil v Steni.

Globino je izzival in verjetno premagoval strah tudi Mojstrančan Janez Polda, smučar, skakalec, udeleženec treh olimpiad, že leta 1948 je skočil 120 m. »Skakanje postane potreba,« pravi Miran Tepeš. In ko ti tega drugi ne dajo čutiti …? Polda pa: »Samo kloniti ne smeš, to je najhujše!« Toda za njega je bilo. Posnemali so ga mnogi vredni smučarji do današnjega dne – tudi sokrajani.

Na poti navzdol nas osvežene odpočije planina Goreljše. Od prevelikega miru se streha na osamelem stanu podira vase, bi imela veliko povedati, potožiti; morda kako Avstrijci rečejo Babi in še kaj … »Kjer tišina šepeta« ali, kot je rekel francoski pesnik »glasbenica tišine«. Celo gamsi se mirno pasejo v zapoznelem soncu. Po mokrem listju, spolzkih koreninah pod njim, tudi blatu, se pretaknemo dol v že osenčen raj pod Triglavom. Babo, ki je nekatere vredno nagradila za pridno ugibanje, smo pustili samo, nas pa so spremljale domov luna in zvezde.


Marija Trušnovec