KRIM


Ne, ne bo govora o polotoku ob Črnem morju, kjer so se februarja 1945 sestali veliki trije in odločali o bodoči svetovni ureditvi. 1107 m visoko goro (Črno goro iz časov koliščarjev) lahko opazujemo preko Barja, ko se peljemo z idrijske strani proti Ljubljani. Značilen je visok pretvornik na vrhu. Tudi čez naš Krim so šle preizkušnje spopadov med zadnjo svetovno apokalipso (Mokrška četa, Krimski partizanski odred), kasneje pa je bilo tod zaprto vojaško območje nekdanje države. Zdaj so možni prosti sprehodi in pohodi pa tudi planinski dom s svojimi skrbniki prijazno deluje.

Iz znamenitega Nauportusa (Argonavti, Cankar, Močilnik) po obrobju Ljubljanskega barja skozi Verd (tu blizu so partizani napadli vlak in rešili internirance) mimo Bistre, nekdanjega kartuzijanskega samostana (od tod ime planote Menišija), danes imeniten Tehnični muzej Slovenije, do Borovnice. V lepo obnovljenem kraju še zdaj stoji v spomin in opomin del stebra nekdanjega železniškega viadukta v dveh nadstropjih. Dolg blizu 500 m in visok okoli 40 m je prečil dolino nad vasjo in ga je jugoslovanska vojska pred okupacijo poškodovala, ameriško letalstvo pa pred koncem vojne onesposobilo za promet

Preserje nas prijazno sprejme – od tu je blizu do Pekla, malo dlje do Rakitne – in se vzpnemo do cerkvice sv. Ane iz okoli leta 1150. Svet koliščarjev in mostiščarjev je položen pod nami, tam daleč pa vršaci Kamniških, Julijcev … Pravo prostranstvo za balonarje. A s svojimi zelenicami, potkami, večernimi in jutranjimi meglicami tudi raj za pesnike, kot je lirik Ivan Minatti. »Samota jesenskih trav,« pravi. (Njegova mati je bila Idrijčanka, rojena Šinkovec.) Dvajsetleten se je napotil med partizane (Vojkova brigada). Boj s svojo veličino in tragiko je v njem razplamtel pesniški ogenj, – a tih in umirjen, drugačen od tedanjih soustvarjalcev, ponotranjen, živ do danes in bo živ še jutri, dokler bo trajal boj za človečnost. »Nekoga moraš imeti rad.«

Ogibamo se cest, ubiramo bližnjice. Z majhne prižnice vidimo spodaj na drugi strani Podpeško jezero (znan je podpeški marmor). Na Planinici si okrepimo telo in privežemo dušo, se poslovimo od cerkvice z zvonikom »na preslico«. Tu izvemo, da ima Krim še sneg, kar se izkaže za resnično. Pot se hinavsko vzpenja, a dom nas dokaj obljuden toplo sprejme. Zunaj pa krog ožje domovine kot na dlani, da bi od prevzetosti rjul, a drugače kot nekoč Kajuh: »Če hoče pesnik v teh dneh ostati pesnik, ne sme peti, ampak mora rjoveti.« Župančič pa: »Veš, poet, svoj dolg? …Vem, o, vem svoj dolg ..., naj se mi grlo odpre, bom zavijal ko volk …; vrh Možaklje bom stal, pesem svojo rjul, Blegoš jo bo čul, Krim odmev bo dal, v vse vetrove jo bom tresel, eden jo bo na Pohorje nesel.«

Gozd in strma pot sta ob povratku spremljala planinsko druščino na drugo stran ozke soteske do Iškega Vintgarja. Ta spominja na našo Belo. Časa je bilo še dovolj, kajti z vrha smo pohiteli pred morebitnim »bliskanjem izza Mokrca« . Zato ne še domov, je še previsoko sonce in prevelik dan! Kam? V Črno vas k Plečnikovemu hramu svetega Mihaela. Mojster ga je zgradil pretežno z lastnimi sredstvi in s pomočjo svojih sorodnikov. Vse je posebno: vhod, zvonik, notranje luči in stopnice, položaj oltarja … Posebna zgodba! Logarice oziroma močvirski tulipani so nas na posebnem rastišču razveselili s poslednjim cvetenjem na življenja bogatem barju. Zdi se, da novodobni »koliščarji« izkazujejo svojstven pogum oziroma drznost za gradnjo na morostu. Ostrorogi Jelen iz Jalnovih Bobrov verjetno zlepa ne bi srečal deklice Jezerne Rože, saj je vsa voda speljana v tla in drevaki ne pridejo več v poštev tako kot nekoč na Velikem jezeru med Ljubljano, Vrhniko in Igom.

Še to po Janezu Jalnu, ki je bil sicer Gorenjec, a je tod služboval kot duhovnik: koliščarji so živeli v mnogoženstvu. Neveste so kupovali ali ugrabljali, prvorojenec je postal gospodar. A to se je baje »dogajalo« 2000 in več let pred našim štetjem ljudstvu, ki je uporabljalo les, ki je ostal bobrom. Kaj pa nam izpričuje veliko leseno kolo, najdeno na barju in izdelano okoli leta 3200 pred našim štetjem? To pa je že druga zgodba.


Marija Trušnovec