Iz sence navzgor, na sonce – Od Idrijce v G. Jazne


Doma sestavljen načrt popoldanskega izleta je padel takoj, ko sem Vrščev stopila iz avta. Tam, kjer se spomladi pasejo prvi nabiralci regrada, sem v snegu zagledala stopinje. Samo malo pofirbcam, kam peljejo, si rečem in že me obide tisti dobro znan občutek, da odkrivam nekaj neznanega. Joj, kako rada grem po še neznanih stezah!

Najbrž je bil tisti pred menoj lovec, kajti sledi so kmalu v gozdu zavile k preži. A stezici ni bilo težko slediti. Uporabljale so jo živali, poznavalci bi jih iz sledi prepoznali, jaz sem loćila le med parkeljci in tačkami. Steza se je vzdigovala, a ropot prometa še ni pojenjal. Višje sem bila, manj ga je bilo slišati , je bilo pa glasnejše šumenje Idrijce globoko v senci. Strupen mraz, ki mu je pomagal še veter, je malo popustil. Pri na pol podrti staji se je pot na kratko zravnala, a sem vedela, da to ne more trajati. Stezica se je kmalu še bolj strmo zagnala navzgor. Sem se tolažila, da bom pa hitro v Jaznah, a čistina, na katero sem stopila iz gozda, je bila V Rupah. Rajši nisem tvegala kakšnega srečanja s čuvajem pri hiši in sem se odpovedala znani stezi , zato sem zagrizla naravnost navzgor ob robu travnika, dokler nisem stopila na kolovoz, ki me je pod pasom gostega smrečja privedel na travnike pod D. Jaznami. Tu sem pa že bila, iskala sem stezo proti Sp. Idriji. In sem jo našla, lepo nadelano po izredno strmem pobočju in proti Grdi grapi. Tam je bila zvesta imenu: grda, vlažna, razrita, potem jo je malo zmanjkalo, naposled pa me je med bujnim rastjem pripeljala v Kačnik, naprej pa po že znanih poteh domov.Zadovoljna, oja! Zdaj pa me vleče navzgor, kjer se sončijo G. Jazne. Po travnikih, na katerih kozolci trdno kljubujejo času, so speljane poti, ni človeških sledi v snegu, je pa križem kražem vse prepredeno z živalskimi. Na hitro ošvignem temne strmine Masor, ustavim se le toliko, da sapa pride za mano. Bom višje, na soncu, uživala in počivala. V ljubem miru prisopem na cesto iz D. Jazen v Klen, ko se izza ovinka prikaže pes. Rajši se mu bom izognila, si mislim in strma pot nad škarpo mi ponudi ( se mi je zdelo) primerno rešitev. Ampak pes, črn kot biks, se je odločil, da me spozna. Žensko bitje, ki se je prikazalo za njim, je nemo spremljalo dolge skoke psa in se na moje vpitje, naj ga pokliče k sebi, ni odzvalo. Črnuh je najprej hotel preskočiti škarpo pa ni šlo. Še enkrat je poskusil, spet zaman. Na moje glasne prošnje, naj vendar pokliče psa k sebi, ga gospa z medlim glasom pokliče: » Kuži, Kuži!« Ta pa je medtem odkril kolovoz. Odklenkalo mi je, mi med silnim bitjem srca blodi po glavi. Ustavim se in narejeno prijazno sopnem:« Ja , Kuži, a si kej priden?« Obkrožil me je, da je sneg kar zapršel po zraku, potem je stekel na cesto, ker ga je gospa na moje nenehne prošnje še enkrat poklicala, potem pa izginila za ovinkom. Dobro se je izšlo, si oddahnem in hitro zavijem med grmovje. O, prmej, Kuži je spet tu!! Delam se, kot da ga ni, on se pa vrti okrog mene, steče naprej, me počaka, spet zapleše v krogu, očitno zelo uživa. Kar med hojo mu s kretnjami in glasom dopovedujem, naj gre za gospodarico pa me le gleda, zdi se mi, da radovedno. Sprijaznim se z njegovo družbo, kaj pa drugega! Ko se ustavim, se ustavi on, ko hodim, se mi mota pod nogami, da moram paziti, da ga ne pohodim. Kaj pa govorim, pohoditi ga ne bi mogla, saj je Kuži kar spodobne velikosti. Tako nadaljujeva: jaz se delam, da ga ni, on hoče pritegniti pozornost. Upam, da se me bo naveličal in v G. Jaznah izbral koga drugega.

Ko končno le dohitim sonce, se ustavim. To, na to sem čakala, se zadovoljno nastavljam sončnim žarkom, ki čez masorske grebene grejejo prisoje. Srečni so, Jazci, lepo na toplem soncu, je rekla gospodinja pri Kogeju. Masore pa v mrzli, sivomodri senci. Štejem grape: Petelinovo, Blekarjevo, Suho, Bizjakovo, Osredkarjevo pa še kakšno, ki ji imena ne vem. Na grebenu iščem hiše: Kogej, Petelin, Blekar, te še stojijo, kje je pa Jež, Matiček, Robar, Trpin? Z očmi grem po stezi med njimi in se veselim letošnjega prečenja Masor, ki ga imajo v načrtu idrijski planinci.V megličasti daljavi zaslutim sv. Ivana Šebreljskega. Kakšen vrh , to Gradišče ( 998m)! V enem zamahu se iz doline proti njemu zavihti Kozji greben, sonce tudi njega še boža. Bevkov vrh ( 1051m) je najvišji na tej strani, na drugi strani ga za dobrih 50 m nese postavni Jelenk.

No, pa greva, si rečem in se vzpneva do cerkve sv. Miklavža, ki, kot se spodobi, pazi na vasico pod seboj. Lepa vaška cerkvica iz leta 1590 skriva v notranjosti čeden , malo mlajši oltar (iz l.1745). Vas molči, noben pes ne zalaja, iz hlevov ni glasu, nihče se ni prišel prevetrit k cerkvi. Torej bo Kuži še naprej vandral z menoj?

Po zasneženi trasi Idrijsko – Cerkljanske planinske poti se spuščam v D. Jazne. Spet stopim v senco, tesneje se zavijem v oblačila in zadovoljno brcam v lesketajoči, mehki sneg. Tekmujem s Kužijem, kdo bo hitrejši, malo gre po dveh, malo po treh. Pes rije po snegu kot krt, potem kiha, pometa z repom , a ne gre več kot par korakov stran. Zaskrbi me, kaj če bo šel z menoj do doma. A bo potem kot v vicu, ko žena reče možu:« Ali pes ali jaz?«, mož pa svetuje: »Zmenta se.« Resno je, tudi v vasi se Kuži ne odmakne od mene. Sprehodiva se skozi do zadnje hiše, pozvonim in zvem, da pes ni njihov. Poskusim pri drugih, ti mi svetujejo, kje bi bilo mogoče da... Pes bo hotel z mano, me zaskrbi, ko se spet spotaknem obenj. V tretjič gre rado, ja, pri njih pa ga že dva dni pogrešajo. Ne, ne, ni mu ime Kuži, ne, tudi za vami ne bo šel, brez skrbi.

Pa me je skrbelo! Hitro,brez slovesa, sem se prav tiho spustila med kozolce, se parkrat previdno ozrla, kaj pa če le....Ne, našel je dom in prav tako črnega in še večjega »kužija«, vesela sta bila eden drugega. Po terasastih travnikih sem se spuščala proti robu gozda, kjer me je udobna pot vabila navzdol, do Vrščevarja. Tam pa - pasji lajež. Kar po strmini sem jo na celo ucvrla do avta. Za nekaj časa imam dovolj pasje družbe. Čeprav sva se s Kužijem čisto lepo imela.



Tinka Gantar