NA HLEVIŠE IN ČEZ ŽONTOV JALOVEC V BELO


Z avtobusne postaje krenemo po Rakah, prvotne lesene so bile narejene pred 400 leti, voda iz njih je padala na Kamšt, največje ohranjeno leseno kolo premera 13,6 m, ki je gnalo rudniške naprave. Pri Podreteji se v Idrijco izliva Zala, nato 55 m dolga Jezernica iz Divjega jezera. Od jeza pri Kobili gremo skozi Strug po stari cesti v Belo, nato čez Prižnico, čez Zagrebenc, h koči na Hlevišah, čez vrh v Čekovnik do Blažka, nato na vrh Jalovca.

Žontov Jalovec (743m) ovija Idrijca, ki ga loči od Osredka. Ko pri Lajštu sprejme Belco, spremeni smer in odšumi proti Idriji. Nad njenim levim bregom se dvigajo prisojna pobočja Žontovega Jalovca, senčna stran pa strmo pada v Senčni potok, ki se pri Fežnarju izteče v Idrijco. S Prižnice je Žontov Jalovec videti prav postaven.

Saj sem že slišala zanj, a ne prav pogosto. Z vrha Hleviš so mi pokazali na greben, celo čezenj sem že tekla, saj je bila preko speljana proga malega Pavla maratona 1987. leta. Kakšno leto nazaj sem prigrebla do Žonta, domačije, po kateri ima naš Jalovec del imena, iz Šihtenpoha ( Mrzlega potoka). Nekaj časa je dobro kazalo: stezica je bila sicer ozka, a dobro vidna, potem se je pa kar nekam izgubila. Čez zadnjo strmino je šlo »na šus«, za nosom. Pri domačiji so povedali za pot nazaj, pa kavo so ponudili, seveda! Ja, kaj vas je pa prineslo, pa s te strani, se kar ni mogla načuditi gospodinja. Pa še kaj pridite! Vrha takrat nisem iskala. Navzdol je stezica sledila grebenu, ki se izteče na Lajštu. Na poti je medved pustil svoje sledi, a če je že bil kje v bližini, se je umaknil. Poti se zaraščajo in treba se je bilo prepričati, če so tiste stezice še tam, kjer so včasih bile. Naslednjič sem Žontov Jalovec »prešnofala« s čekovniške strani. Pri Blažku v Čekovniku se zavije levo, vzdigne na Zajcovše in jo kar po grebenu mahneš, do konca, kjer se začne strmina nagibati v Belo. Iz listja izbrskani kamen je kazal nekaj znamenj – torej to je vrh! Razgled moraš poiskati, saj je ves greben zaraščen, ko pa stopiš na senožet, je ves trnovski gozd kot na dlani, na dnu senožeti pa se sonči Žontova domačija. Hišni kuža je zamerkal tujca, a se mu ni ljubilo do vrha. Kar od daleč me je oblajal. Naslednji poskus je bil iskanje steze iz Bele. Čisto po pravici povedano je ni bilo treba nič iskati. Začeti je treba pri Brusu v Beli. Zadovoljna sem sledila stopinjam v snegu, dokler so bile. Potem so se izgubile v grapi, a se je zdelo, da bo bolj pripravno po grebenu. Izkazalo se je, da sem prav izbrala. O, kako uživam, ko lahko ogledujem ta krasen gozd. Lej, nobenega štora. Tu že dolgo niso nič sekali. Ta gozd je pa res nedotaknjen, si mislim, ko se spotikam ob suhljad, ki leži vsevprek. Zmrznjen sneg je bil le dokler se je steza vzdigovala nad Idrijco, po grebenu in na vrhu je bilo pa kopno. Lepo je speljana stezica in dobro se jo da slediti. Če se držiš grebena, te pripelje prav na vrh. Pri Žontu sva z gospodarjem malo pomodrovala, nazaj sem nekaj časa hodila po zložnem kolovozu, na grebenu ulovila že znano stezo in po njej do izhodišča. Seveda sem se »pokrižala« pri Fežnarju, kjer je gospodinja pojasnila razliko med Šihtenpohom in Šatenbahom, Senčnim potokom. Medtem ko je prvo knjiga, v katero so pisali gozdarjem šihte, je drugo grapa s potokom, ki loči Žontov Jalovec od hleviškega grebena in je po njej speljan kolovoz iz Čekovnika v Belo, k Fežnarju.



Tinka Gantar