Povezava na spletno stran AO Idrija

Stane Murovec

ALPINIZEM IN ŠPORTNO PLEZANJE NA IDRIJSKEM


Dogodkov ob ustanovitvi alpinistične organizacije v Idriji se spominjam takole. Ko smo se leta 1972 kopali v Beli, sta se mi pridružila Danijel Felc in Emil Tratnik. Morda še kdo. Nagovorila sta me z besedami: »Zvedeli smo, da se baviš z alpinizmom in ker se tudi mi, bi se lahko povezali in v Idriji ustanovili alpinistično organizacijo.«

Iz kronike Alpinističnega odseka (AO) Idrija (pisali smo jo 16 let) je razvidno, da smo organizirali ustanovni sestanek 31. marca 1973. leta v posebni sobi pri »Kanonu« takratnem hotelu Nanos. Udeležilo se ga je veliko planincev, da sestanka nismo mogli opraviti v pisarni PD, kot smo prvotno nameravali.

Ker je alpinizem zahteven šport, velja strog pravilnik za ustanovitev alpinistične organizacije in alpinistične šole, ki jo vodi AO, in ker tedaj v Idriji še ni bilo potrebnega kadra, ki bi lahko samostojno opravil nalogo, smo na sestanku izvolili iniciativni odbor, ki naj bi poskrbel za ustanovitev alpinistične sekcije (AS). Za predsednika odbora so izvolili mene, za člane pa vse planince PD Idrija, ki so se takrat ukvarjali s kako dejavnostjo, ki je sodila v alpinizem. Člani odbora so bili: Franc Bizjak, Ignac Breitenberger, Andrej Černilogar, Danijel Felc, Marija Kuštrin, Miran Menard, Anton Seljak in Emil Tratnik. Izposlovali smo, da je naša AS delovala v okviru AO Ljubljana Matica. Šolo je vodil njegov načelnik, znani alpinist Tone Sazonov. Dela smo se resno lotili tudi člani pripravljalnega odbora.

Zanimanje za alpinizem je hitro raslo. Leta 1973 se je vpisalo v alpinistično šolo 17 tečajnikov, naslednje leto pa 14 in leta 1975 kar 62. Kmalu so se pridružili tudi člani PD Cerkno.

Idrijski alpinisti so se zanimali tudi za izpopolnjevalne tečaje, ki jih je prirejala Komisija za alpinizem PZ Slovenije. Ta je upoštevala idrijske potrebe, nam šla na roko in v treh letih sprejela v tečaje 19 Idrijčanov.

Članstvo je bilo zelo aktivno. V treh letih je opravilo 402 vzpona, 161 zimskih pristopov in 87 ledeniških tur. Najprej so napredovali moški. V avgustu 1975. leta pa je prvič samostojno plezala ženska naveza. Cveta Koler in Fanči Poljanec sta preplezali steber Brane. Največji takratni dosežek pa je bil prvenstveni vzpon po Loški steni na Briceljk. Boris Krivic in Emil Tratnik sta preplezala previsen in krušljiv steber, ki je ocenjen s VI in A3 ali ocenama, ki sta označevali najvišjo stopnjo težavnosti prostega in tehničnega plezanja.

Ob koncu tretjega leta je imela AS 71 članov, od tega 14 žensk. Po stopnji alpinistične usposobljenosti pa enega inštruktorja, 6 alpinistov, 27 pripravnikov in 37 tečajnikov. Izpolnila je formalne pogoje in se tudi dejansko usposobila za samostojno delo. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, je PD Idrija na izrednem občnem zboru 1. decembra 1975 ustanovilo svoj samostojni AO, ki je bil takrat edina samostojna alpinistična organizacija na Primorskem. Novoustanovljeni AO si je zastavil obsežen program. Da se alpinisti po nepotrebnem ne bi izpostavljali prevelikim nevarnostim, jih je bilo potrebno seznanjati z nevarnostmi, ki prežijo na človeka v gorah, jih naučiti alpinistične tehnike, varnega plezanja v kopnih, zasneženih in poledenelih stenah, seznaniti z metodami reševanja ponesrečenega soplezalca, nudenja prve pomoči, alpinistične etike in še marsikaj. V ta namen smo skrbno pripravljali vadbene ure in nenehno skrbeli za inštruktorski kader. Pri Komisiji za alpinizem PZ Slovenije je opravilo šolanje in izpite 6 inštruktorjev, ki so se redno udeleževali izpopolnjevalnih tečajev. V alpinistično šolo smo vabili priznane predavatelje iz drugih odsekov in vsi alpinisti našega odseka so bili zavezani voditi pripravniške naveze. Da bi nudili dovolj možnosti vsakemu tečajniku in pripravniku, smo organizirali letne in zimske alpinistične tabore. Iz kronike je razvidno, da se je do 1989. leta vpisalo v alpinistično šolo 231 tečajnikov (od tega 49 žensk). Marsikdo je sodeloval le zato, da bi se usposobil za zahtevnejše planinske in ledeniške ture, za zimske pristope in turne smuke ali za delo v planinskem društvu. Večina pa se je preizkušala v pravem skalaštvu. Preizkus za pripravnike je opravilo 75 tečajnikov (od tega 7 žensk). Opravljenih je bilo 6957 vzponov, od tega 1549 pozimi in 199 prvenstvenih.

Z nastankom alpinistične organizacije je prišlo do kvalitetne novosti tudi pri delu idrijskih planincev. Alpinisti smo zanje organizirali izlete in ledeniške ture v tujini. Poleg vzponov na gore italijanskih Dolomitov smo vodili tudi ture, za katere je bilo treba prirejati pripravljalne zimske pohode v domačih Alpah. Po uspešnih pripravah se je leta 1974 kar 42 idrijskih planincev povzpelo na Großglockner, naslednje leto pa 18 na Balmenhorn in Mont Blanc.

Kmalu pa se je začela diferenciacija tudi med alpinisti. Nekateri so plezali zaradi lastnega užitka, drugi so želeli dosegati vrhunske rezultate. Za take ambicije pa je potrebno organizirano in sistematično strokovno delo. Zato smo na letnem sestanku 22.12.1977 ustanovili oddelek perspektivnih alpinistov in sprejeli pravilnik, ki je določal pogoje za sodelovanje ter pravice in dolžnosti članov.

Da bi hitreje napredovali, smo vsako leto organizirali odprave v Visoke Ture, Centralne in Zahodne Alpe, največkrat na Mont Blanc in gore Chamonixa. Odprave so imele dvojen namen. Udeleženci alpinistične šole so vadili ledeniško tehniko, perspektivnim pa so se nudile priložnosti za zahtevne vzpone. Najboljši so izpolnili pogoje za kandidaturo v odprave najvišjega ranga, pa tudi vodstvo odseka si je nabralo dragocenih izkušenj.

Poleg strokovnega dela je bilo nujno zagotoviti potrebne finance, brez katerih nobena odprava ni mogoča. Veliko so prispevali alpinisti sami z opravljanjem del na zvonikih, tovarniških dimnikih in drugih izpostavljenih objektih. Prodajali smo spominske značke in iskali sponzorje. Velik del pa je prispevala Športna skupnost. Prizadevanja niso bila zaman. Prvi veliki uspeh je bil dosežen leta 1979, ko so bili kar trije člani našega odseka izbrani v republiško odpravo Pamir. Leta 1981 smo že sami organizirali prvo primorsko alpinistično odpravo. K sodelovanju smo pritegnili vse primorske alpinistične organizacije. Za cilj smo si izbrali Aconcaguo, najvišjo goro Južne Amerike. Udeleženci so preplezali nekaj zahtevnih smeri. Naveza, v kateri je sodeloval Idrijčan Zlatko Gantar, je opravila prvenstveni vzpon po še nepreplezani južni steni gore in se zaradi izjemnega dosežka vpisala v svetovno zgodovino alpinizma.

V tem obdobju so naši člani kandidirali in sodelovali na številnih meddruštvenih in državnih odpravah. Najpomembnejši je bil vzpon po južni steni Daulagirija v Himalaji, ki ga je opravila naveza Stane Belak – Šrauf, Cene Berčič, oba člana AO Ljubljana Matica, in Emil Tratnik, član AO Idrija. Vzpon so opravili v štirih dneh (od 15. do 20. oktobra 1981) po še nepreplezani južni strani. Podvig je bil v svetu zelo odmeven, ker so steno preplezali v alpskem slogu, brez vmesnih taborov, brez pomoči šerp in uporabe kisika. V alpskem slogu naveza začne plezati na vznožju stene in pleza raztežaj (dolžina vrvi) za raztežajem do vrha stene. Zadnji v navezi izbije kline, da jih uporabijo v naslednjih raztežajih in s tem podre nadelano pot za morebitni povratek. Dogodek je bil odmeven tudi zato, ker je stena Daulagirija najvišja stena sveta, 700 m višja od stene Everesta in 1000 m višja od sten drugih osemtisočakov. Rizičnost je bila izjemna. V primeru nesreče ali izčrpanosti nihče od članov naveze ne bi mogel računati na pomoč soplezalcev. Povratek iz stene ni bil mogoč, edini izhod je bil preboj na vršni del in sestop po lažjem severnem pobočju. Steno je že poskusil preplezati italijanski alpinist (južni Tirolec) Reinhold Messner v sodelovanju z znanimi vrhunskimi evropskimi alpinisti, vendar neuspešno. Messner je ocenil, da ima stena pet stebrov in zajed kot roka prstov in da je mogoče splezati do vrha samo po palcu. Navezi Belak, Berčič in Tratnik je uspelo po sredincu.

Uspeh je močno dvignil veljavo slovenskega alpinizma in našim okrepil samozavest. Uvrstil nas je med narode, katerih alpinisti so preplezali deviško steno himalajske gore in med prvimi začeli plezati po stenah osemtisočakov v alpskem slogu.


Ob koncu prejšnjega stoletja je tudi v Slovenji postalo modno prosto plezanje po najzahtevnejših stenah. Po pravilih te zvrsti se za napredovanje v steni ne smejo uporabljati tehnični pripomočki (klini, vrvi, lestve ipd.). Taka sredstva se uporabljajo samo za varovanje plezalcev. Člani našega odseka so se v želji, da bi hitreje napredovali, lotili tudi te zvrsti. Že leta 1984 so opravili 59 uspelih poskusov VII. in IX. težavnostne stopnje. Tako kot v svetu se je tudi pri nas prosto plezanje začelo diferencirati. Za vrhunski alpinizem je štelo le premagovanje ekstremno težkih sten, poledenelih navpičnic in previsov ter premagovanje sten osemtisočakov v solo tehniki. Na drugi strani pa je nastalo športno plezanje. Plezalci so na nizkih, skrajno težkih in umetnih stenah začeli tekmovati. Čeprav gre za zahtevno plezanje, pa zaradi nizkih sten in sistema varovanja ta dejavnost ni nevarna in za sodelovanje ni predpisana polnoletnost. Zaradi privlačnosti tega športa so začeli vaditi tudi šolsko mladino.

Da bi plezalci obeh zvrsti lahko redno vadili, so že leta 1988 začeli urejati plezalni vrtec v Strugu, uredili dostop do plezališča in naredili visečo brv čez Idrijco. Pozimi so vadili po zaledenelih slapovih v Majnšku in drugod po Sloveniji.

V novi tehniki je med idrijskimi alpinisti dosegel največje uspehe Slavko Svetičič iz Šebrelj. Slavc (kot smo ga imenovali prijatelji) je opravil alpinistično šolo v našem odseku, se uvrstil med perspektivne alpiniste in naš AO mu je omogočil pot do vrhunskih dosežkov. Slavko je sodeloval v nekaj odpravah v Himalaji, Andih in Patagoniji.

Preizkusil se je prav v vseh zvrsteh alpinizma. Plezal je prosto, tehnično in športno. Premagoval je poledenele slapove, najtežje smeri v kopnih, zasneženih in poledenelih stenah. Zelo zahtevne smeri in stene osemtisočakov je premagoval sam brez soplezalca, ki bi ga varoval. Z vrhov je jadral z jadralnim padalom. Postal je profesionalni alpinist svetovnega slovesa. Leta 1995 si je zamislil izredno zahtevno početje. Odločil se je, da bo sam brez tuje pomoči v alpskem slogu preplezal zahodno steno Gašerbruma IV v Himalaji. Na ta vrh (7984m) je do tedaj poskusilo že 20 močnih odprav. Uspelo je le Italijanom in avstralsko – ameriški odpravi, toda po vzhodni steni še nikomur. Slavko je začel plezati 16. junija. Po treh dneh lepega vremena so goro zagrnili oblaki, začelo je snežiti, močno pihati in nastal je hud mraz. 19. junija se je Slavko zadnjič javil po radijski zvezi in za njim se je izgubila vsaka sled. Tedaj je bila na gori 19– članska odprava Južnokorejcev, ki je zaradi slabega vremena prekinila vzpon in ponovno poskusila dve leti kasneje. Na višini 7100 m je našla na pol v snegu in ledu zasuto truplo nesrečnega Slavka. Korejci so ga pustili mirno počivati v tem najvišjem slovenskem grobu in našim gornikom sporočili žalostno vest na svetovnem srečanju alpinistov v Kranjski Gori.

Leta 1987 je AO Idrija organiziral prvo samostojno idrijsko odpravo. Odšli so v Peru na Cordillero Blanco. Udeleženci so preplezali več zahtevnih in tri prvenstvene smeri. Emil Tratnik, Andrej Lužnik, Peter Poljanec in Žarko Trušnovec pa so preplezali prvenstveno smer po južni steni Santa Cruz, ki je pred tem zavrnila nekaj odprav.

Zelo uspešni so bili tudi športni plezalci. Leta 1989 so organizirali prvo meddruštveno tekmovanje na plezališču v Strugu in kmalu za tem tudi tekmovanje na umetni steni v Idriji. Redno so se udeleževali pokalnih tekmovanj in sodili med aktivnejše skupine. Zato je njihov član kandidiral in bil izvoljen v predsedstvo Športno – plezalne zveze.

Da bi plezalci lahko redno vadili, so 1989. leta uredili umetno plezalno steno v mali telovadnici Športnega centra v Idriji. Naslednje leto so ustanovili šolo športnega plezanja za osnovnošolsko mladino in vadbe se je udeleževalo 10 do 20 otrok letno. Meta Bogataj, Jasna Koler, Jerneja Tratnik, Andreja Pavšič in Davor Velikajne so se na tekmovanjih za pokal Slovenije v letih od 1991 do 1993 uvrščali v svojih kategorijah na prva tri mesta. Leta 1992 pa so se Jasna Koler, Jerneja Tratnik in Davor Velikajne uvrstili v izbor in udeležili svetovnega prvenstva, ki je bilo v Švici.

Na začetku so alpinisti obeh zvrsti prostega plezanja odlično sodelovali. Skupno so uredili plezališče in dostop. Kasneje je vsaka skupina imela dovolj dela in skrbi za urejanje zadev s svojega področja, pa je sodelovanje usihalo. Športni plezalci so leta 1991, tako kot drugod po Slovenji, ustanovili svoj samostojni odsek. Za alpinistično šolo ni skrbel nihče. Zadnja je bila 1988. leta.

Cerkljanski alpinisti so izpolnili pogoje in ustanovili svoj samostojni AO pri PD Cerkno. Pridružili so se jim tudi nekateri idrijski alpinisti, drugi so neorganizirano delali samostojno in s časom spoznali, da brez dobre organizacije ni uspehov. Zato so leta 1998 sklicali sestanek alpinistov na Hlevišah. 45 udeležencev je izvolilo Aleša Hladnika za novega načelnika AO, za člane upravnega odbora pa: Emila Tratnika na mesto podnačelnika, Zlatka Gantarja za vodjo alpinistične šole, Ivana Menarda za Gantarjevega pomočnika, Andreja Lužnika za gospodarja, Petra Poljanca za stike z javnostjo, Davorja Velikajneta za vodjo športnih plezalcev inManico Govekar za blagajničarko.

Po daljšem premoru je leta 1998 začela delovati alpinistična šola s 25 tečajniki. Ponovno so začeli organizirati letne in zimske tabore, skupinske ture, plezalne vaje po zaledenelih slapovih in odprave v tuje gore. Nekaj članov je začelo delovati pri gorski reševalni službi (GRS). Dva člana mlajše generacije sta opravila tečaj in izpite za alpinistične inštruktorje. Sodelovala sta pri tečajih, ki jih je organizirala Komisija za alpinizem pri PZS. Matej Bizjak je bil izbran za člana izpitne komisije za alpinistične inštruktorje in leta 2003 sodeloval pri izpitih na Okrešlju.

Uveljavljati se je začela deseterica perspektivnih alpinistov, ki je pridno vadila na plezališču v Strugu in leta 2003 preplezala v prostem slogu številne smeri v Paklenici in Alpah, ki so ocenjene od VI+ do IX- težavnostne stopnje. Najboljši načrtujejo odpravo v Patagonijo (Južna Amerika), ki je zaradi strmih, zahtevnih sten in surovega podnebja željan cilj alpinistov sveta.

Ob stoletnici PD Idrija ima njegov AO 45 članov, od tega 9 žensk. Po usposobljenosti pa 9 tečajnikov, 16 pripravnikov, 13 alpinistov, 7 inštruktorjev in dva častna člana. Med alpinisti sta 2 gorska vodnika in 7 gorskih reševalcev.

Pri takem nadaljevanju lahko z optimizmom gledamo na bodočnost.

 
     

eXTReMe Tracker

Vsebina:
Idrijsko-cerkljanska planinska pot
Domov , Prvih 100 let , Koča na hleviških planinah , Kontakti , Fotografije . Članki , Mladinski , Alpinistični odsek , Izletniški , Markacijski odsek ,